Njen namen je bil, kot je že pred uradnim začetkom na tiskovni konferenci dejal programski vodja dogodka, filozof dr. Dean Komel, odpiranje duhovne dimenzije in horizonta prihodnosti Evrope, ne le njenega ekonomskega ali (geo)političnega razvoja v procesih vse bolj globaliziranega, tehniziranega sveta, sveta, ki mu notranje grozi dehumanizacija, izhajajoč pri tem iz evropskega humanističnega izročila kot še danes veljavnega in zavezujočega sporočila ter iz temeljnih vrednot človekovih pravic in dostojanstva. Odpiranje medprostorov medkulturnega pogovora in odgovornosti. Pogovora kot srečevanja.
Osrednja téma, stičišče in stečišče vseh razmišljanj vseh udeležencev konference kljub marsikaterim razlikam v zasnutkih, celo diametralnim nasprotjem med njimi, je bila razsežnost interkulturnega prepletanja in spletanja, medsebojnega stikanja in dotikanja ter oplajanja, sprepleta kultur v pletivu enotnosti in različnosti, ki je zaznamoval in določil zgodovino Evrope, njeno nastajanje in oblikovanje ter njene premene. Medtem ko je poljski zgodovinar Bronislaw Geremek izrecno opozoril na zgodovinskost "evropske ideje", na njene začetke v srednjem veku in njeno stalno razpetost med sanjaštvom, utopičnostjo in idealizmom na eni strani ter realnostjo na drugi, in medtem ko so pisatelji Avstrijec Karl-Markus Gauß, Srb Vidosav Stevanović in Drago Jančar poudarili pomen, pomembnost in pomenljivost vloge literature v evropski zgodovini, sta Bernhard Waldenfels, eden vodilnih sodobnih nemških filozofov, in Dean Komel v svojih premislekih jasno izpostavila večjezičnost, večglasje Evrope in izkustvo interkulturnosti. Evropa je po Waldenfelsu hibridna tvorba, specifičen odgovor na globalne izzive, v njej se oglaša več glasov. Slehernega od njih opredeljuje notranja in zunanja tujost, ki je nikoli ne moremo povsem integrirati in si je popolnoma prilastiti. Medkulturnost določa preplet lastnega in tujega, na začetku ni ne enost enega centra ne mnoštvo centrov, temveč diferenca lastnega in tujega. Diferenca, ki odpira vmesni prostor dialoga. To vmesnost pogovora je, s svoje strani, začrtal tudi Komel, izhajajoč iz vprašanja o sodobnosti Evrope: izkustvo sodobnosti mu pomeni stikanje horizontov, stikanje biti s časom. Sodobnost je "stično vmesje biti in časa" in kot taka naznanja temeljno razsežnost interkulturnosti: medprostor dialoga, ki razgrinja in razprostira horizonte. Humanost je odprta v pogovor. V pogovor različnih govoric.
Takšen pogovor različnih govoric, različnih izhodišč in različnih, celo raznorodnih poti približevanja k istemu, skupnemu fenomenu medkulturnega dialoga je bila konferenca v celoti. V poskusu odpiranja medprostorov med vprašanji in odgovori je sama postajala in bila utelešenje odprtega pogovora.
Udeleženci konference so pripravili skupno izjavo, katere sporočilo nagovarja k razvijanju pristnega medkulturnega sporazumevanja v Evropi in v svetu in ga najlepše povzamejo besede: "Brez seznanjanja z umetniškimi in humanističnimi deli, etičnimi vrednotami, ki nas povezujejo, ni mogoče prepoznavati tistih vsebin, ki presegajo pogosto prazne institucionalizirane okvire medkulturnega dialoga in ga izpolnjujejo s smislom žive sedanjosti."
