Najbolj sramotilen simbol kulturne prestolnice je bržkone razvpito kulturno središče Maks. Občinski veljaki so temeljni kamen svečano zalili z betonom 25. oktobra, zdaj pa že drugi mesec sameva sredi globoke gradbene jame, saj Maksova finančna konstrukcija še zmeraj ni postavljena. In vprašljivo je, ali sploh bo.
Pravzaprav bi bil najmanj slab scenarij, če bi na to zgrešeno naložbo za zmeraj opominjal tisti osamljeni temeljni kamen. "Kulturniki, vaša edina možnost je, da se norost ne udejanji: Maksa ne smete zgraditi!" je v Mariboru pred dnevi opozarjal Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma. "Obljub politikov ni mogoče uresničiti v tako kratkem času. Takšno dvorano se gradi 2 do 3 leta! Mi še zdaj odpravljamo napake v Cankarjevem domu, ki so bile storjene leta 1978."
Kangler opozoril noče slišati, saj je na Maksovo zgraditev vezal svoj mandat. Raje populistično toži, da Mariboru nagajajo v slovenski prestolnici. A je dejstvo, da je za šlamastiko objektivno odgovoren župan. Sprva ga je projekt prestolnice zanimal bistveno manj kot zimska univerzijada in njene bogate (predvidene) gradbene naložbe, ki so se zatem podobno klavrno razblinile kot epekajevske.
Od lanskega oktobra je alfa samec kulturne prestolnice Mitja Čander. Na začetku je še bilo mogoče dopuščati možnost, da bo hudi časovni stiski navkljub s svojo politično spretnostjo in odlično spleteno mrežo poznanstev zmogel povezati vse skregane partnerje; predvsem državo in mariborsko občino. Taktika se mu ni izšla. Je pa programski direktor s svojim pristopom, s katerim je poskušal zadovoljiti (skoraj) vse vplivne in se ne zameriti nikomur, ustvaril razmere, v katerih so se v programu EPK znašli številni projekti, ki s kulturo nimajo veliko skupnega. Imajo pa podporo politike.
Poleg politike je Čander h koritu prestolnice spustil še čredo prijateljev in znancev. Dodelil jim je funkcije, projekte in - denar. Za svoje ravnanje, ki nekaterim diši po korupciji, je sprva imel na voljo prikladen argument: v tako kratkem času, kot ga je imel na razpolago, pač ni imel druge izbire, kakor nasloniti se na tiste, ki jih najbolje pozna.
V utečenem zavodu z bogatim proračunom bi takšna "amigo" politika morebiti zdržala uspešno do konca. V mariborski izkušnji so se občini najprej sesuli njeni infrastrukturni načrti, zdaj pa se je znašla tik pred plačilno nesposobnostjo in organizatorjem EPK dolguje že poldrugi milijon evrov. Vodstvena skupnost prestolnice se je zaradi pomanjkanja znanja in izkušenj znašla v krizi, v kateri projektu grozi katastrofični razplet.
Zato je Čandrova ponedeljkova grožnja z odstopom neetična kot poteza kapitana, ki poskuša prvi zapustiti potapljajočo se ladjo. Če bo evropska prestolnica kulture doživela brodolom, mora vodstvena ekipa potoniti z njo vred. In če bi še Kanglerja potegnili s seboj, bi Mariboru zagotovili vsaj en pozitiven trajnostni učinek, ki bi jih evropska prestolnica kulture morala v bistvu ustvariti nič koliko.
