Strokovni sodelavci SDS so se, ko se je stranka pripravljala na parlamentarno obravnavo ustavne obtožbe predsednika republike marca lani, odpravili v Arhiv z namenom, da bi v njem našli dokumente, s katerimi bi lahko ustavno obtožbo dodatno utemeljili in našli dokument, ki ga je SDS objavila na svoji spletni strani 9. februarja letos. Ali drugače, stranka je tisto, kar je odkrila, namreč predsednikove laži o njegovi neposredni neobveščenosti o udbovskih rabotah, pred javnostjo skrivala še celo leto. Zakaj? Mar ne bi bilo odgovorno in primerno, da bi o teh svojih alarmantnih dognanjih nemudoma obvestila javnost?

V resnici SDS tako pomembne informacije ni skrivala, ker je pred letom dni sploh ni imela. Informacijo je proizvedla februarja letos, in sicer tako, da je zmontirala arhivske dokumente, ki so jih hranili od lanske zime. Lastno fabriciranje dokumentov je SDS, ko so jo razkrinkali, pripisala neurejenosti državnega arhiva, sama pa si je pripisala subjektivno odgovornost, ker ni bila dovolj pozorna na šlamparijo državnih arhivarjev - SDS se je uporabnikom njenih spletnih strani opravičila zaradi malomarnosti.

O primernosti tistega, kar v demokratski stranki imenujejo opravičilo, ni vredno zgubljati besed. O tem, da tudi tako imenovano opravičilo vleče za jezik Janeza Janšo, ki je dan prej na spletni strani SDS objavil svoj pogromaški pamflet Strah pred resnico, da ima celo zaradi takega "opravičila" dolg do novinarjev, zlasti Delovih, tudi ne. Janez Janša se ne bi opravičil niti samemu sebi, kaj šele "režimskim medijskim lakajem, ki so naenkrat začeli trditi, da so objavljeni dokumenti ponarejeni". Z njimi bo opravila ulica, in sicer ravno zato, ker so SDS dokazali ponarejanje dokumentov: razjarjena množica bo, če si sposodimo Janševo srhljivo dikcijo, po trgu lovila znane domače novinarske obraze in razbijala kamere sicer najbrž nič krivim TV-snemalcem (Strah pred resnico, 23. februarja 2011). Opozarjanje na politične posledice, ki bi morale doleteti tistega, ki neutemeljeno obtožuje in ponareja, pa je itak zgolj zapravljanje časa.

Janšev spopad s Türkom (zagotovo ne zadnji) se je torej zanj neslavno končal in od ponedeljka naprej bodo glavni problemi te države spet ekonomski. Do nadaljnjega. Ali pa vsaj politični, če se bosta opozicija in koalicija spet začeli prerekati o uspešnosti dela vlade. Zadnji mesec dni sta se namreč prepirali o več kot trideset let stari preteklosti, tako odmaknjeni od slovenske stvarnosti in tako čudaški, da današnji tridesetletniki ali mlajši od njih potrebujejo kakšen slovar in zgodovinski učbenik, če želijo razumeti, kakšne vrste "divajz" je bila, na primer, "komisija za manjšinska in narodnostna vprašanja pri Republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva". Ker je po podatkih statističnega urada več kot tretjina prebivalcev Slovenije stara do 34 let, ni težko predvideti, kolikšen delež državljanov v tej starostni skupini ni razumel, o čem teče razprava z naslovom Ali je predsednik vedel? oziroma zakaj naj bi bila ta razprava za kogar koli mimo politikov sploh pomembna. Še zlasti če upoštevamo, da gre za ljudi, ki se najpogosteje ubadajo z vprašanjem, kje se bodo zaposlili ali stanovali.