Postal je visokokvalificiran zidar. Zadnje dni ne dela. Stavka. Utrujen je od prestopanja z noge na nogo pred Vegradovo upravno stavbo. Spuščene žaluzije na oknih se vsake toliko premikajo. Za njimi je Hilda, pravijo stavkajoči. Kraljica Hilda, resignirano reče nekdo in drugi ponovi: "Kraljica Hilda, ki nas je ustrahovala kot pse."
Vegradovi Ibrahimi imajo na svojih osebnih računih Vegradov pečat, ki na bančnem okencu pomeni, da ne bodo dobili izplačanega nakazanega zneska, ker obroki za posojila niso bili poravnani, čeprav jim je Hildina firma na plačilnih listkih prikazala odtegljaje. Stiska je iz meseca v mesec večja. Nekateri še komajda izračunajo, kaj vse jim dolguje Vegrad. Ibrahimi so nehali kaditi, redkeje gredo domov. Nekdo je moral nekaj prodati, da je lahko njegova hčerka iz tretjega razreda v Bosni šla na šolski izlet v Sarajevo, ker ni imel 30 evrov. Mladi zidar, ki mu je umrla žena, ni mogel na "dženazu" (pogreb), ker ni imel denarja za avtobus. Ibrahim iz sobe 215 samskega doma je od Ibrahima do Ibrahima zbiral fičnike, da so mu dali za pot. Zgodbe na zgodbo. Do srhljivosti težke. Vse iz zadnjega leta, ko je Hilda dajala malo tu malo tam in s tem zadrževala jez, ki je v ponedeljek popustil in se raztreščil v stavko.
Velenjski župan Srečko Meh je dal plačati več kot 5000 obrokov za Vegradove delavce v velenjski javni kuhinji. Mračen postane, ko vidi, da država ne stori ničesar, da bi zaščitila delavce. Hildo je javno poslal v zapor, od ministrstev zahteva, da se streznijo in ukrepajo. Toda v treh dneh stavke se ni nihče zganil. Meh se je kot najvišji predstavnik lokalne skupnosti skupaj z delavci pogajal z upravo. Nihče mu ne more očitati, da to počne zaradi volitev, nedvomno pa bo mandat končal kot humanitarec brez primere v županskih logih. Srečko Čater, sindikalni šef območnega svobodnega sindikata, je z vsem srcem z delavci, ki pozivajo k odstopu svojega sindikalnega šefa Sama Mastnaka in zahtevajo samo to, kar jim je Vegrad dolžan. Globoko je zaskrbljen za tistih 400 delavcev, ki jim bodo potekli delovni vizumi in se bodo po poteku vizuma morali vrniti domov goli in bosi. Obsoja državo.
Stavka, jasne, razumne zahteve delavcev in pozivi, naj bo država človeška in da naj Vegrad vsaj enkrat pokaže spoštovanje delavcem - vse je zaman. Vodstvo Vegrada ni sposobno stopiti med delavce in se jim preprosto opravičiti, še pred tem pa izpolniti svojo dolžnost in jim plačati opravljeno delo.
Tudi kravata premierja Pahorja bi ostala nedotaknjena, če bi prišel mednje. Ob zlomu Preventa je bil sam od sebe brez povabila pripravljen stopiti med šivilje. Zakaj ne do Vegradovih delavcev? Mar predsednik čaka, da bo dobil na roko napisano sporočilo: "U pomoć! Nema para, nema kruha. Samo nam Hilda ostaje."
Preventovim šiviljam je ime Ana, Breda, Tatjana. V Vegradu so Ibrahimi, Senadi, Asimi. Kako (ne)pomembna razlika!
