Economist ima na spletni strani zanimiv graf z naslovom Modell Deutschland. Graf kaže gibanje stopnje brezposelnosti med mladimi v Nemčiji v primerjavi s Švedsko, Veliko Britanijo, Italijo in Francijo. Medtem ko se v teh državah delež povečuje, se v Nemčiji znižuje od leta 2005 naprej. V letu 2012 je pod 10 odstotkov, medtem ko je v preostalih državah nad 20 ali celo 30 odstotkov. Mnogi analitiki vedo povedati, da to ni naključje, temveč rezultat korenite reforme trga dela, ki je v Nemčiji stopila v veljavo leta 2004. Reforma trga dela seveda nima takojšnjih učinkov, temveč z zamikom nekaj let. Nemško gospodarstvo je tako od leta 2006 ustvarilo 2,9 milijona novih delovnih mest. Vsi ti ljudje plačujejo davke in to je razlog, da ima Nemčija lahko uravnotežen proračun, ne varčevalni ukrepi.
Predsednica vlade se je ob prevzemu dolžnosti v parlamentu stari vladi zahvalila za nekatere dosežke, kot so pokojninska reforma in reforma trga dela. Predvsem zadovoljstvo s slednjo me močno skrbi, saj je reforma popolnoma razvodenela. Gospodarstvu ne prinaša nič bistvenega, zato tudi ne bo novih delovnih mest in ne pozitivnih učinkov na rast. Zato tudi novi finančni minister Uroš Čufer ne bo mogel izpolniti premierkinih pričakovanj, da bo konsolidiral javne finance prek spodbujanja rasti.
Po nemškem vzoru smo v Odboru za reforme že leta 2005 predlagali reformo trga dela. Po sedmih (!) letih smo dobili reformo, ki je to le zaradi imena, ne pa po vsebini. Nova vlada je z njo zadovoljna in razmišlja o subvencijah za prve zaposlitve. To smo v krizi že počeli s subvencijami za čakanje na delo in samozaposlitve. Rezultatov ni. Zdaj bomo uporabili še malo tega zdravila. Prava zombi ekonomika.
Drugi element, ki navdaja s strahom, je odnos do finančnega sistema. Dobili smo zakon o slabi banki, zdaj pa ne vemo, kako bi jo spravili k življenju. Skupaj z Banko Slovenije se zdaj ugotavlja, da je ključen problem v prezadolženosti gospodarstva in bo treba prestrukturirati gospodarstvo, sicer tudi slaba banka ne bo pomagala. A ni genialna ugotovitev, da imajo banke slaba posojila, ker jih podjetja ne vračajo? Ko se tavtološke trditve podajajo kot diagnoza ekonomskega problema, potem je to znamenje resnih težav.
29. oktobra 2008 sem za revijo Manager napovedal, da bomo pri nas ustvarili zombi bančni sistem po vzoru Japonske v 90. letih, saj je bilo že takrat mogoče predvideti, da pri nas problemov v bankah ne bomo reševali:
»Ob spremljanju slovenskih ukrepov reševanja finančnega sistema se strahu pred ponovitvijo japonskih napak ne moremo izogniti. […] Prek tega kanala [bank] smo uresničevali svojo idejo nacionalne kapitalistične elite. Vendar se je v času evforije pozabljalo, da še v dobrih časih finančne konstrukcije teh projektov niso bile trdne. […] S podelitvijo državnega jamstva za obveznosti bank do tujine se je zagotovilo, da naš finančni sistem ne bo ostal popolnoma odrezan od življenjsko potrebnih tujih virov financiranja. Vendar to tudi pomeni, da se v večjem delu bančnega sistema breme slabih naložb ohranja. Čisto nič pa ne razmišljamo o tem, kako bomo banke tega bremena razbremenili, da bodo lahko normalno servisirale gospodarstvo, ko se bo to izkopavalo iz recesijskega objema.
Zakaj je tako, razumem. Oblikovanje slovenske kapitalske elite je bil politični projekt. Državno lastništvo pomembnega dela bančnega sistema je bilo pri tem pomembno orodje. Skreniti z japonske poti bi zdaj za mnoge pomenilo priznati zmoto in, ne nazadnje, sprejeti zavestno odločitev, da se kakega od tako imenovanih stebrov slovenske ekonomske moči pusti propasti.«
Ta tekst je bil napisan dober mesec po propadu banke Lehman Brothers, ko je vsakdo lahko videl, kaj se dogaja po svetu. Tam so predvsem hitro reševali probleme z bančnim sistemom. V ZDA je bil program TARP uzakonjen 3. oktobra 2008. Za reakcijo so torej potrebovali 2 tedna. Država je s tem pridobila kontrolo nad podjetji, kot so General Motors, AIG in Citigroup. Pred dvema letoma je bila slika že drugačna. Do konca leta 2012 je država dobila vrnjenih 97 odstotkov od 418 milijard dolarjev, ki so bili porabljeni v okviru TARP.
Poglejmo Nemčijo. Njihov največji finančni bolnik, Hypo Real Estate, je postal nelikviden ob propadu banke Lehman Brothers. V dveh tednih je dobil likvidnostno injekcijo, znotraj enega leta je bil nacionaliziran. Jeseni 2010 prenesen na slabo banko, ki je bila ustanovljena že leta 2009. Vse to se je zgodilo že pred več kot dvema letoma, čeprav evropska komisija primer Hypo Real Estate zaradi svoje velikosti označuje kot »izjemno zapleten primer«.
Naš veliki uspeh je, da smo do januarja 2013 skozi parlament spravili zakon o slabi banki, ki bi šele začel postopke, ki so jih drugje začeli pred štirimi leti! Zombi ekonomika pač. Zato imamo zombi banke. Nova vlada pa bo o problemu še malo razmislila, saj da je tudi naš primer »zapleten«. Če se ne vidi, da je treba tudi zapletene primere reševati, potem bo naš primer tudi ostal »zapleten«.
Nezavedanje stanja je večji problem od kapitalske luknje v bankah. Brez delovnih mest ne bo prilivov v proračun. Nekaj državnih investicijskih projektov, o katerih se sanja, ne more nadomestiti delovnih mest, ustvarjenih v zasebnem sektorju. Teh pa ne bo, ker z reformo trga dela ne gremo dovolj daleč. Po drugi strani ne bo zaposlovanja zaradi finančnih težav podjetij. Njihovega finančnega prestrukturiranja pa ne bo, ker banke niso sposobne prevzeti nase stroška tega prestrukturiranja. Ni mi jasno, kako se ne razume, da so banke depozitne inštitucije in kot take ne morejo delovati, če imajo preveč slabih posojil v svoji bilanci. Mi pa po štirih letih še vedno razmišljamo, ali je to resničen problem.
Kot rešitev se tako s strani vlade kot Banke Slovenije sliši o programu neposrednih pomoči podjetjem. Tako kot sem pred štirimi leti napisal za banke, lahko tudi zdaj napovem, da bodo te pomoči namenjene predvsem nereševanju problemov podjetij. O tem, kako bo to našo zombi ekonomiko samo dvignilo za nivo višje, pa v prihodnje.
