Minulo soboto je snežilo kot za stavo. Poplesujoč po cesti smo poskušali za silo voziti naravnost, ne preveč levo, ne preveč desno. Nato smo nenadoma postali Slovenija v malem. Njena mentalna podoba. Voznik prvega avta je podcenil moč narave in precenil svoje gume. Kljub obupanim poskusom, da bi znova speljal, je na klancu obstal tako, da mimo njega niso mogli ne voznica za njim, ne voznik pluga, ne četica avtov za njim. Nekako se mu je vendar uspelo umakniti na rob ceste. Vsi drugi so »stali ino obstali«. A treba se je bilo premakniti.
»Gospod, kaj bomo storili?« sem kot sokrivka iz prvega avta prijazno vprašala avtoriteto – voznika velikega občinskega pluga. Gospod si je ruval lase od besa: »Povejte tisti k…i, naj se umakne, da grem lahko mimo nje in ji, k…i, očistim cesto.« Seveda, ni problema. Tekla sem do gospe v drugem avtu: »Gospod v plugu prosi, če bi se lahko umaknili, da gre mimo.« Gospa si je ruvala lase od besa: »Povejte k…u, da nisem jaz kriva, sploh pa sem zakopala.« »Okej, gospa, bom sporočila.« V snegu je bilo prav lepo teči navzdol po klancu k vozniku pluga: »Gospod, gospe moramo pomagati, ker je zakopala.« Voznik je v predinfarktnem stanju samo še sopel: »K…a zmešana naj premakne rit...« In potem sta svoje pristavila Bog in mladost.
Od nekod se je vzel mladenič z majhnim okretnim plugom, se zrinil pred velikega, oba avta obvozil na centimeter natančno in začel plužiti. Izkazalo se je, da gospa vendarle ni »zakopala«, voznika pluga ni infarkt in prvi grešnik je na spluženem končno le speljal. Kar se je zdelo prej podoba kaosa, se je skoraj čudežno uredilo. Na pravem mestu se je očitno moral znajti nekdo, ki je verjel, da zadeve niso nerešljive, in nato stavil nase, na svojo spretnost in na svoj mali plug.
Prav zato bodo protestniki, ko bodo jutri znova poskušali sklatiti vlado iz političnih višav, storili natanko to, kar je storil podjetni mladenič. V politično in gospodarsko omrtvičenost bodo znova poslali sporočilo, ki ga ne gre podcenjevati in je akcija že samo po sebi: da se je treba osebno angažirati, ko veliki in nesposobni »zakopljejo«. In da se bodo tudi zato z nekaj sreče prej ali slej na pravem mestu znašli tisti, ki bodo znali splužiti pot. Pravica do javnega protesta je ne nazadnje legitimna, neodtujljiva pravica vseh; to je v intervjuju na radiu Ognjišče, ko je govoril o protestih, dovolj jasno sporočil celo sam nadškof Stres. O tem se torej tako rekoč konsenzualno strinjamo.
Edina res velika nevarnost, ki nam preti, je, da bi gospodje z velikih državnih plugov v svojem besu sestopili in začeli delati red med čakajočimi… Kar se je dogajalo v ponedeljek v Mariboru v in pred mestno hišo, s tega vidika resno opominja. Očitno je namreč, da teženj po povečanju represije država (Gorenakovo ministrstvo) sploh ne skriva več.
Nič manj zaskrbljujoče niso medijske interpretacije eskaliranja nasilja. V tedniku, ki želi biti krščanski, je komentator naredil pravcato miselno pirueto, da je kljub hkratnemu opozarjanju na nevarnost nasilja v »prekucniški razgradnji države« zminimiziral nasilje članov Zbora republike nad protestniki z drugega brega, ko so 23. januarja letos zborovali v Mariboru. Tako je zapisal: »Prireditev se je med drugim spraševala, ali »je na pohodu levi fašizem«, in hitro dobila pritrdilen odgovor v ravnanju protestniških provokatorjev, ki so ljudem iz cerkvenega občestva (konkretno dr. Štuhecu) odrekali pravico do izrekanja o družbenem dogajanju, zase pa terjali pravico do nedemokratičnega motenja prireditve. Ko je tako ravnanje (pričakovano) izzvalo žolčen odziv, je bila tudi v medijskih poročilih krivda zanj v celoti naložena na udeležence omizja, kot da so bili ti pobudniki prerivanj«.
Torej: na eni strani so bili »levi fašisti«, ki so motili zborovanje in ljudem odrekali pravico do izrekanja, na drugi strani pa »ljudje iz cerkvenega občestva«, ki se zaradi »provokacij« niso mogli več zadržati in so se zato »žolčno« odzvali. To, da je vsaj eden od članov občestva imel tolikšne težave z žolčem, da je neko »provokatorsko« protestnico zagrabil za vrat in jo začel daviti, je kajpak nevredno celo omembe, kaj šele nedvoumne obsodbe. Ko tepejo »vaši«, je torej odgovoren tisti, ki je nasilen. Ko tepejo »naši«, pa tudi ali predvsem tisti, ki je nasilje s svojim obnašanjem izzval.
Tovrstna logika opravičevanja nasilja seveda ni posebej izvirna in ne prav redka. Prav po tej logiki je (bilo) za desnico nasilje domobranske strani med vojno vedno bolj razumljivo, če že ne opravičljivo, kot nasilje druge strani, ker so se pač ljudje le »žolčno« odzivali na komunistično nasilje in »provokacije«. Zgolj retorično vprašanje je seveda, ali bi ta isti komentator po tej logiki »razumel« tudi nasilje JLA leta 1991 v Sloveniji, ko je slednja zavestno povzročila »žolčni« odziv bivše jugoslovanske vojske. Po drugi strani pa bi najbrž tudi na levici našli kup ljudi, ki so barbarski grafit na eni od stavb nekega veletrgovca, uperjen proti kristjanom, »razumeli« kot odziv na nesprejemljiva početja slovenske katoliške cerkve in zato kot ne posebno velik greh.
Na jutrišnjih protestih si bodo morda prvič pogledali v oči zagovorniki dveh (legitimnih) konceptov reševanja politične krize: konservativnega in reformatorskega. Zato je dobro podčrtati: nasilja ni mogoče nikoli in nikdar minimizirati ali celo opravičevati z ravnanjem drugih. Izjema je samoobramba. To seveda ne pomeni, da konfliktnih situacij, ki pripeljejo do nasilja, ni treba analizirati tako, da se nepristransko razišče ravnanje obeh strani. A to je lahko le drugi korak, po nedvoumni obsodbi nasilja in nasilnikov. Mirni tranziciji v drugo republiko bi enako dobro delo, če bi mediji, ki v obrambi vladajoče klike glasno svarijo pred nasilnim rušenjem demokratičnih inštitucij, preverili tudi svojo vlogo pri razpihovanju nasilja v družbi. Eden od provladnikov je, na primer, v zadnji številki objavil naravnost vzorčen primer zmerjaškega pisanja. Avtorica pamfleta je poslanko Alenko Bratušek (ne edino) ozmerjala za »Kučanovega pajaca«, za »prazno lupino«, za vsiljivko in strašilo, kar zadeva obleko in frizuro. Jankoviča za »luzerja« in strašilo, ki bi ga bilo treba namestiti na Zmajski most, Lukšiča za »gobc pa sapo«, Viranta za »strahopetnega megalomana« in Mencingerja za (potencialnega) »troglavega premierskega zmaja«, kar koli naj bi že to pomenilo.
Kako že radi rečejo na desnici? Najprej diskreditacija, potem likvidacija…
