Tako Aydin recimo piše tudi kolumne za lokalni časopis: njemu se zdi početje pomembno in vsekakor vredno truda, sestra pa nasprotno meni, da so njegovi komentarji bledi, neškodljivi, da je v njih polno sentimentalnosti in solzave romantike in da si sovražnike malce izmišlja, da jih potem lahko napada in se s tem dobrika bralcem.
Med gledanjem filma me je, čisto v skladu z režiserjevim prepričanjem o kompleksnosti in polifonosti resnice in nasploh resnic, prešinilo kar nekaj kontradiktornih satorijev: tako sem v nekem trenutku zlahka pritrjeval stališču enega od likov, da neupiranje zlu pomeni, da barabam, ki bolj ali manj povsod obvladujejo svet, ljudje – tudi kolumnisti – prepogosto puščamo prosto pot in smo sokrivi za njihov primat v današnjih družbah, v nekem drugem trenutku me je ob poslušanju pikrih modrovanj Aydinove sestre razsvetlil satori s precej drugačno poanto, da v svetu iskanja senzacij tudi kolumnisti kdaj še dodatno zaostrujemo situacije, da tako v običajnih bralcih spodbujamo jezo in bes, in skušamo tako rekoč z nedovoljenimi sredstvi dosegati, da se v družbi ne bi več dogajale nedovoljene stvari. So torej, se sprašujem, ko skušam nekako združiti oba satorija, tudi komentatorji pogosto le poklicni manipulatorji, ki pač opravljajo svoj posel, moralistični pridigarji, podobni vodjem kakšnih verskih sekt, ki na odru v soju žarometov pridigajo recimo spolno moralo, potem pa se v temi zaodrja spravijo nad vse, kar leze in gre, ali recimo Schopenhauerju, ki je v svoji filozofiji po budistično utemeljeval odpoved užitkom in strasti, v privatnem življenju pa je nadvse rad dobro jedel, osvajal lepe in nedosegljive ženske in se prav po gizdalinsko oblačil.
Ima prav moja prijateljica, ki me vsake toliko obišče in posmehljivo pogleduje, če je zaradi moraličnosti kolumen, v katerih svet delim na zle oblastnike, partitokratske komisarje, grabežljive stremuhe in servilne klečeplazce vseh provenienc na eni strani in na drugi na običajne državljane, ki želijo malce bolj solidaren in pravičen svet, okrog moje glave že zaznati kakšen svetniški sij, ki se ga ne bi sramovala niti sveti Bernard niti Frančišek Asiški?
Vsaj v prazničnih dneh se spodobi, da imajo svetniški sij tisti, ki jim pripada. Zato se tokrat ne bom spuščal v manihejske delitve sveta: raje bom na kratko popisal zgodbo o sinu dobrega znanca, ki je bil včeraj star štiriindvajset let. Naj si ob tem vsak misli svoje, prijateljica pa naj mi vsaj tokrat prizanese z očitki o moraličnosti!
Takole gre: staršema se je rodil v letih, ko se je zdelo, da ne moreta imeti več otrok. Vsa iz sebe sta bila od veselja, čisto evforična. V zraku si dobesedno lahko videl vse svetle in dobre sanje, ki sta jih sanjala o njegovi prihodnosti. Mulček je bil kot otrok precej ljubek, dobro se je učil in razvijal in pravzaprav so vsi verjeli, da bo v življenju uspel. Potem pa so se v najstniških letih začele težave, kot da so razvoj fanta prevzeli neki drugi, temni geni. Otroška ljubkost in bistrost je izginila, pokazalo se je, da je mulec razvajen, samoljuben in sploh ne tako bister, kot je bilo videti. Od staršev je neprestano zahteval denar; če mu ga nista dala, jima ga je kradel iz žepov ali s kartic, ker se je dokopal do njunih gesel: kdaj si je denar sposodil od sošolcev ali sosedov in ga ni vračal, tako da so ga ljudje hodili terjat od osramočenih staršev. Vsenaokrog se je ustil, kot da je hiša in vse v njej njegovo; kmalu po petnajstem letu je začel potuhnjeno prodajati različne stvari od staršev, kolesa, dragoceni fotoaparat, celo umetniške slike. Bahal se je z dosežki, ki sploh niso bili njegovi, in srednjo šolo je komaj naredil, pravzaprav bolj po zaslugi obeh staršev.
Fantu je oče nekako priskrbel službo in čeprav se ga drži slab sloves dvoličneža in egoista, danes za silo uspeva: dober je v servilnosti in jezikih, zato pride prav, ko je treba voziti naokrog kakšne tuje partnerje. Njegova posebnost: fant je včlanjen v vse mogoče stranke, položnice pa pošilja očetu. In še ena značilnost: nihče ga zares ne mara in tudi sam nima nikogar rad, še sam s sabo je v neprestanem sporu. Tako nekako.
To je ta slaba, odvečna, nepraznična zgodba o fantu, ki je kot otrok toliko obetal in v katerega je bilo položeno toliko upov, nežnosti in veselja, včeraj pa je na dan samostojnosti in enotnosti osamljen praznoval 24 let.
Skozi okno sem videl, kako je na koncu naše ulice izginjal v meglen večer. Spominjal je na ostarelega Aydina iz Zimskega spanja, zazdelo se mi je, da je tako kot on skoraj že zapravil svoje življenje.
