Zimska pravljica za Ivana Štuheca

Verjemite, ko sem se že ravno ogrel, bi tovrstno neposredno polemiko najraje nadaljeval do konca. A nima smisla. Pa ne zato, ker se ne bi spodobilo, in tudi ne zato, ker bi me slej ko prej izgubili še tako domiselni interpreti. V resnici je popolnoma vseeno, kaj bi pisal in skušal dopovedati – ker se med seboj preprosto ne moremo razumeti. Ob vsej izpostavljenosti govora o povezovanju in enotnosti se namreč vse jasneje kaže, da med množico, v katero se prištevam sam, ter množico, katere član je tudi Ivan Štuhec, ni nobenega preseka, vrednega tega imena, nobenega preseka, ki bi dopuščal možnost kakršne koli produktivne polemike, kaj šele konstruktivnega dialoga.

Res, tako mi kot oni smo državljani iste države – a mi mislimo, da lahko pri tem ostane, oni pa bi temu raje rekli »Slovenci«. Res, tako mi kot oni smo državljani iste države – a mi mislimo, da je njihovo srce v Vatikanu, oni pa mislijo, da je naše še vedno v Beogradu. Res, tako jaz kot Štuhec sva polnoletna in spolno zrela moška ter se med seboj nočeva poročiti – a jaz mislim, da bi se načeloma smela, on pa je prepričan, da ne. Res je, strinjava se glede tega, da je nedavna odločba ustavnega sodišča primer »praktičnega razuma« – le da Štuhec meni, da je praktični razum drugo ime pravičnosti, sam pa menim, da gre zgolj za zelo natančno oznako temeljne značajske poteze Ernesta Petriča.

In res je, tudi sam menim, da dilema o tem, ali otroci so ali niso lačni, ne sme biti dilema, na katero bi se reducirala razprava o politični/ekonomski/socialni situaciji v državi. Le da je zame problematičen sam obstoj te dileme, sámo dejstvo, da je to vprašanje postalo stvar debate za in proti, sámo dejstvo, da se najdejo takšni, ki se ne sramujejo oporekati trditvi, da so nekateri otroci lačni. Zanje, nasprotno, pa je problematična samo ta trditev, nikakor pa ne njena negacija. Prva trditev je zanje zgolj ideološka floskula, pa naj je govor o obstoju lačnih otrok popolna laž (recimo: niso lačni, ker igrajo nogomet z žemljami) ali zgolj spretno manipuliranje z realnostjo (in sicer prav dobesedno: da bi lahko govorili o lačnih otrocih, jih moramo najprej proizvesti, torej ne hoditi v dobrodelne ustanove).

Ker je tako, sem sam »lačne otroke« pripravljen razumeti tako v dobesednem kot malo manj dobesednem pomenu, Štuhec pa, tako kot njegovi tviterski in reporterski predhodniki (in nasledniki – Štuhec je namreč že pred slabim letom zapisal: »Dokler naši otroci mečejo kruh v smetnjake, se zmrdujejo pri šolskih malicah, hodijo poletno oblečeni po šolskih prostorih (...), dokler vsi neprestano vtipkavajo sms v svoje mobitele in so za vsako figo na zvezi ali z zaščitniškimi starši ali s svojimi prijatelji, dokler imajo denar za cigarete in alkoholne pijače, tako dolgo je zame govorjenje o resni krizi čisto navadna hinavščina našega potrošniško prevzetnega sveta, ki misli, da mora dobiti vse na pritisk gumba.«), preprosto noče razumeti, da je problem tako dejanska lakota v šoli kot dejanska lakota doma, tako dejanska kot ne-še-čisto-dejanska lakota otrok, tako lakota otrok kot lakota staršev, pa naj gre za dejansko, ne-še-čisto-dejansko ali tudi za morda nikoli ne zares dejansko lakoto, namreč tisto lakoto, ki terja, da se družina odpove priključku za internet, šoli v naravi, steklenici vina, mobitelu, dopustu, cigaretam ali zlati ogrlici za birmo.

Prepad je preširok, ne bomo se poenotili, dialoga ni in ga ne bo. A brez skrbi, obstaja še druga možnost – pustiti jim, da se pogovorijo med seboj. In le kdo bi bil primernejši sogovornik Ivana Štuheca kot tisti zares pravi izumitelj tega diskurza, tista oseba, ki je že leta 2007 detektirala polne smetnjake kruha in iz tega opažanja izpeljala sklep, da revščine ni.

Torej. V »Zimski pravljici o prihajajoči pomladi« zamolčanega slovenskega pravljičarja z Dolenjskega Janeza Janše se sredi najhujše mrzle zimske noči rodi dete. Naberejo suhljad in zakurijo velik ogenj, da bi ga ogreli. A ta ogenj začne nenadoma ugašati. Vsi začutijo stisko in skrb, da jim bo dete od mraza umrlo. A takrat se izza hriba prikaže sonce in jim reče: »Vrnilo sem se. In sem še močnejše in še bolj živo kot prej. In tudi toplote bo dovolj za vse. Malo dete bo živelo.« In tako je nad vsemi spet zavladala sreča – nad mladimi listi, med travniškimi bilkami, živali so se prebudile in se vrnile v s soncem obsijano deželo.

Ko to v srce segajočo skrb za otroka primerjamo s tonom Ivana Štuheca, Alenke Paulin, Sebastjana Erlaha in drugih sorodnih duš, se nam zazdi, da smo naleteli na velikanski konflikt. Pa ne le po tonu, tudi po vsebini. Že res, da tudi Janševa pravljica napotuje na nujnost karitativnega delovanja, a hkrati nas opozarja, da to ne more biti zadnji odgovor. Karitativno delovanje je le premostitev v krizi in ne more trajati v nedogled. Tudi Karitasove kašče so po dolgi zimi bržkone že prazne, tudi Karitas lahko potroši samo toliko, kot ustvari – in te kašče lahko ponovno napolni le sonce, ki bo po zimskem solsticiju vsak dan močnejše. A v nasprotju z Janšo, ki meni, da smo z drugo veliko pomladjo, ki jo je prinesel obračun s snežaki, našli končno rešitev za srečo vseh, je Štuhec realist. Še predobro ve, da bo revežev, ki bodo s svojimi prošnjami, ponižnostjo in hvaležnostjo opravili najbolj trden in neizbrisen krst, vedno dovolj – in prav zato ga moti »šaljivec Hribar«, ki je »zagnal nekakšno botrsko akcijo, ki jo druge dobrodelne ustanove poznajo in sistematično gojijo že desetletja«, ne moti pa ga pravljičar Janša, s katerim je mogoče prav konstruktivno sodelovati. V resnici se strinjata. Lačnih ne sme biti! Ampak – kakšna nova delovna mesta, kakšni davki za bogate, kakšna prerazporeditev družbenega bogastva? Ne, to pa ne, raje vsi na Karitas!