Ali je bil to res enak paradoks kot pri današnjih homoseksualcih, ki volijo desnico, ali pa so bili za poraz demokratov drugi razlogi, je težko reči, vsekakor pa danes nikomur pri zdravi pameti ne pride na misel, da bi bil svet boljši, če ženske po nedeljski maši ne bi odšle na volišča. Demokracija tudi teoretično ni brez nevarnosti (da o deformirani praksi ne govorimo), a zagotavljanje enakih pravic in odločanja o vseh družbenih zadevah je njen temeljni pogoj. Držav, kjer ženske ne volijo, ni mogoče jemati resno, enako kot ne držav, kjer pozicije moči niso enakopravno porazdeljene med pripadnike različnih spolov, ras ali narodnosti. Zato je tako strašno malo držav, ki jih je mogoče jemati resno.
Naslednji nujni korak v demokraciji enakih možnosti je bilo torej zagotavljanje samostojnosti žensk (ekonomske, socialne, psihološke), njihova izobraženost in informiranost. Le tako so lahko volile brez prisil oziroma z nič večjimi kot moški. Te pravice so ženske resno vzele in danes nihče pri zdravi pameti ne trdi, da bi jih bilo treba pustiti zunaj šol. So pa vse glasnejši zaskrbljeni glasovi, da so v šolah preveč pridne, da je treba šolski sistem prilagoditi tako, da ne bodo vse bolj presegale polovice uspešnih in s tem ogrozile fantov. Teza, da je šola piflarska in zato bolj primerna za dekleta (kar implicitno seveda pomeni, da so deklice ubogljive in pridne, dečki pa prepametni, da bi se piflali, in zato potrebujejo inteligentnejši izziv), je grozno kratkoumna: če kdaj, potem je bila šola piflarska v stoletjih, ko so jo vodili farji in zatiralski šolniki, torej v času, ko so bili v njih samo fantje, pa so kljub temu uspešno napredovali v nove gospodarje. Predvsem pa je ta teza klavrna v svoji reakcionarni predpostavki o »naravnih« psiholoških razlikah med moškim in ženskim spolom. To je bila natančno tista zgodovinska predpostavka, ki je ženskam tisočletja jemala pravice. Da je fenomen v šoli manj uspešnih dečkov morda kulturne narave, da je posledica omajanih avtoritet in razmajanih starih spolnih vlog v družbi in družini ter še neizgrajenih novih, da je posledica novega »heroina«, imenovanega računalnik, in shizofrenega časa, ko znanje sploh ni več vrednota, še posebej ne pri socialnem vzponu, formalna enakost spolov pa tako in tako zgolj plava na veliki ledeni gori starih privilegijev in predsodkov – točno tako kot rasizem v ZDA –, vsega tega večina noče slišati, ker bi takšno priznanje pomenilo vrženo rokavico vsem, politiki, podsistemom, družbi in ne nazadnje našim intimnim življenjem.
Pravic se ne dobi, pravice se izbori. Mandela je preživel devetnajst let v zaporu. Lady Litton so leta 1909 na demonstracijah za ženske pravice priprli, a izpustili zaradi plemenitega rodu. Leta 1910, zakrinkano v delavko, so jo spet zaprli. Jo mučili in prisilno hranili.
Se spominjate naših komedij ob uvedbi ženskih kvot? Danes je to zgodovina. Parlament dela enako dobro/slabo kot v moških časih, bolje pa je to, da se je uveljavila enakost. No, treba bi bilo zahtevati nadaljnji ukrep: obveznih 40 odstotkov. Ker, dragi moji, če mi ne bomo zahtevali, oni ne bodo naredili.
In treba bi bilo zahtevati žensko kvoto v vrhovih državnih podjetij, to je povsem logičen nadaljnji korak v delitvi moči. Tako so to pravkar naredili v Nemčiji. Na predlog socialdemokratov, a pod konservativnim vodstvom (politika sodelovanja, veste) so sprejeli obvezni 30-odstotni delež žensk v nadzornih svetih. Za sedaj. (Veliko uspešnih firm ima že zdaj 40-odstotnega.) In tudi tam smo bili priča zabavni zahojenosti protiargumentov. Denimo tistega, da zato Nemčija ne bo modernejša (enakost naj bi torej sodila na področje mode?). In onega, da je ta ukrep v nasprotju z načeli tržnega gospodarstva. Ha! Ker na trgu zmagujejo boljši? Ne vi nam bučk prodajat!
In potem se je začela še tista stara jodlarska viža: ženske so pač rade mame! Joj, kako lepo. Ženske rojevajo otroke, rade so doma. Šmrk. (Zapojmo vsi: Žena naj bo doma, čaka naj na moža…!) In še: »Ženske se nočejo spustiti v umazan boj za najvišje položaje.« Kako, prosim? Umazan boj? Moški umazan boj? A ne bi bilo torej treba še toliko temeljiteje počistiti te umazanije? Ali pa je tudi ta nujna za uspešno tržno gospodarstvo?
Anketa o javnem glasu žensk, o njihovi zastopanosti v slovenskih televizijskih oddajah, ki jo je objavila Metina lista, kaže, kje smo mi. Povprečna zastopanost žensk je bila od maja do oktobra največ 22-odstotna, zadnji mesec nekoliko višja. Bistvene razlike na primer ni med konservativnimi Odmevi in »alternativnim« Studiem City. Vsi se strinjajo, da ženske nimajo popolnoma nič (odstotkov) za povedati o športu, vojski in pravosodju. O gospodarstvu, zakonodaji in politiki le od 14 do 17 odstotkov. So pa absolutne favoritinje pri temi zdravstva – 85 odstotkov. Torej ne bog, ženska daj zdravja, vse drugo bo že kako…
