Naj bo takoj jasno: medtem ko Kučanova formula – ta vrhovni ukaz iz podzemlja, ki je na neugotovljen način vgrajen v možgane vsakega udbomafijskega vojščaka (kar še zlasti velja za člane F-571) – za poslance SDS predstavlja temeljni kamen celotne organizacijske strukture, pa zame ni nič drugega kot najbolj površinski, najbolj banalen in, poudarjam, zgolj zato najbolj neokusen primer politične strategije, ki jo že leta pooseblja SDS. Ali drugače, razlog, da sem ob njej doživel mentalni kolaps, je prav njena absolutna prežvečenost in zastarelost, je dejstvo, da se je kljub skorajda objektivni nemožnosti, da bi jo bil kdor koli še sposoben vzeti resno, še vedno zmožna pojaviti.
A pozor, čeprav SDS to strategijo pretežno diktira, čeprav je, vse kar pomnim, prav ta stranka tista, ki de facto narekuje agendo slovenske parlamentarne politike (bodisi neposredno, ko je na oblasti, bodisi posredno, ko je v opoziciji), pa ta strategija ni izvedljiva na SDS, temveč je lastna celotni politični eliti, ki igra to igro – namreč igro, katere osnovni cilj je z gradnjo fantomskih nasprotij doseči izključitev tretje pozicije, torej tiste, ki bi bila sposobna artikulirati kakršen koli resen problem.
Slovenski parlamentarni politiki – prav tisti, seveda, ki se jim ne zdi smiselno vedeti, katere institucije sestavljajo trojko – ne razumejo nobenega resnega problema, a še vedno ostajajo srečni. Kako je to mogoče? Kako je mogoče ostati dobre volje, ko ti je vsak dan bolj jasno, da ničesar ne razumeš, da je vse pretežko, da nisi kompetenten, da nisi zanimiv, da nisi inovativen, da nisi načitan, da niti nisi kakšen superioren sofist, temveč nekdo, ki bi se moral, če bi bil zvest samemu sebi, še najbolj razveseliti poceni in okusnega kosila v parlamentarni, ministrski ali kakršni koli že menzi?
Odgovor je na dlani. Vsi že od otroštva vedo, da se je v trenutku, ko svet, katerega živimo, postane prezahteven, mogoče zateči v drugi, lepši in enostavnejši svet. To je, recimo, svet rdečih monopolov, če smo Janez Janša, ter je svet rdečih in črnih monopolov, če smo Igor Lukšič. To je svet, v katerem Alenka Bratušek meni, da se od prejšnje vlade bistveno razlikuje (recimo po skrbi za socialno in solidarno družbo, pa čeprav vlada niža podporo za brezposelne), in to je svet, v katerem je v bistveno razliko prepričana tudi Ljudmila Novak, ki pa se ji Alenka Bratušek ob vsem drugem zdi še nestrpna in neuglajena. To je tudi razlog, da si želi »več žensk v politiki in tudi bolj uglajeno predsednico vlade« – s čimer ima, če ji malo pomagamo, v mislih sámo sebe.
V tej igrici, ki ji nenehno sledijo in ji sledimo mediji, popolnoma izginejo (drugi) realni problemi. Seveda lahko trobezljajo o begu možganov – a zagotovo ne vedo, da je občuten del tega problema, denimo na področju znanosti, posledica dejstva, da bosta kmalu minili dve leti, odkar so se začeli financirati zadnji raziskovalni projekti. Seveda lahko brbljajo o veliki vlogi kulture, pa ni bil nihče videti pretirano prizadet ob rezih in zamudah pri subvencioniranju knjižne in revijalne produkcije. Seveda so lahko ponosni, da smo del Evrope – pa najbrž komajda poznajo glavna mesta evropskih držav, zatemnitev grške nacionalne televizije pa je zanje manjši problem kot podražitev vikend paketa na Zakintosu.
A zdaj ko je ravno zadišalo po oddihu in smo se začeli malo zabavati, je čas, da se vrnemo v realnost naših nerealnih problemov. Torej, kaj storiti, ko v gradivu za sklic izredne seje preberemo tole pisanje: »Da so si tedaj najvplivnejši slovenski politiki predstavljali tranzicijo in demokratični razvoj drugače od evropskih načel in standardov, kaže že izjava prvega predsednika republike, Milana Kučana, ki jo je izrekel 23. februarja 1994 na poslanskem večeru tedanjega poslanca Združene liste socialnih demokratov (Boruta Pahorja, op. p.) v Novi Gorici. Dejal je naslednje: 'Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne samo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je treba, tudi fizična. Nekdo je takšni politiki vedno odveč, je moteč. Ali so to bivši, ali liberalci, ali so to klerikalci, pač odvisno od tistega, ki to presoja.' To je bil signal najvišje avtoritete v državi za nekaznovano uporabo metod in sredstev prejšnjega totalitarnega režima, torej metod in sredstev revolucije. To je bil javni poziv za rušenje demokracije, pravzaprav vojna napoved demokraciji.«
Vas je utrudilo? Ste tudi vi občutili zasičenost? Ste se obrnili stran? Sam sem se v trenutku, ko sem prebral ta odstavek, obrnil na druga dva člana našega mini političnega krožka – ter dobil dva istočasna in skoraj na las enaka odgovora. »Ne morem več! Majke mi, ne morem!« je rekel prvi. In drugi: »Ne, ne morem. A lahko grejo že na dopust?« – No, ko je Janša v soboto svoje člane pozval, naj si med poletjem naberejo novih moči, ker sledi vroča jesen, je postalo jasno dvoje. Morda bodo v nekem trenutku res odšli na dopust in za kakšen mesec utihnili, a vrnili se bodo enaki, le še za kanček bolj vztrajni. Nam preostane le to, da poskušamo vzdržati in pripraviti teren za novo kolektivno telo, ki bo sposobno – kot so bili v najboljših momentih sposobni letošnji protesti – zarezati v to mentalno nevzdržnost.
