Na vrhuncu nastopa sta dva otroka izza njegovega hrbta spustila dva goloba miru, ki sta kot Sveti duh poletela v modro nebo. Nista dvakrat zamahnila s krili, ko se je z leve v brisanem letu prikazal galeb s soncem za hrbtom v sijajnem manevru, ki so ga leta 1941 izmojstrili piloti RAF v letalih spitfire nad Londonom. Navpično pa je kot nemška štuka pikirala črna vrana. S kremplji sta prijela vsak svojega goloba, da je vse naokoli frčalo krvavo perje. Zgledna operacija vojnega letalstva pred papeževim oknom. Nekomu na nebu vse to prazno čenčanje o miru zares ni všeč. Zdi se, da imajo tudi v nebesih verske vojne ali vsaj zelo resne konfesionalne spopade.
Kar je res na nebu, pa se zgodi tudi na zemlji. Med tem sijajnim ponižanjem letalskih mirovnikov so v Ženevi pripravljali mirovna pogajanja med predstavniki sirskega režima in uporniki. To je bil zapleten manever v organizaciji generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki Moona, ameriškega državnega sekretarja Johna Kerryja in zunanjega ministra Ruske federacije Sergeja Lavrova. Kerry je imel nalogo, da disciplinira raztreščene uporniške predstavnike, ki so sredi velikega državljanskega konflikta zašli v spopade med uporniškimi milicami. K mizi je moral pripeljati tudi Saudsko Arabijo, ki financira najradikalnejše verske milice. Eno od veselj saudskih takfirjev je rezanje glav pred kamerami mobilnih telefonov in objavljanje posnetkov na Youtubu. Ampak Kerry je iz vsega skupaj nekako sestavil spodobno delegacijo. Lavrov ni imel nič manj kompliciranega dela. V Ženevo je moral pripeljati delegacijo Bašarja Al Asada, ki vse druge razume kot teroriste. Al Asad se je upiral, da bi se pogajal z istimi ljudmi, ki so jih Združene države pošiljale v Guantanamo, vendar je zaradi ljubezni do miru in direktnega ruskega izsiljevanja pristal, da bo v Ženevo poslal pogajalce. Sirski režim je zelo na tesnem s prijatelji. Da se pogajalci ne bi počutili popolnoma osamljeni, je Ban Ki Moon v Ženevo povabil tudi Iran. Zvenelo je logično, ker je Iran do vratu vmešan v spopad, vendar je generalni sekretar po dvanajstih urah povabilo umaknil. Američani so mu zagrozili, da ga bodo vrgli iz službe, Rusi pa so jim pritrdili. Velesili sta se dogovorili, da bosta delali majhne korake proti miru in nočeta velikih problemov.
Združeni narodi so imeli nalogo poslati dogovorjena vabila, ne pa razvijati scenarijev politične domišljije. Meseci dogovarjanja in načrtovanja niso smeli splavati po vodi. Sirska vojna je ta trenutek najpomembnejši oboroženi konflikt na svetu. Nekaj resnih besed Ban Ki Moonu je uredilo nesporazum s prezenčno listo. Iranci so ostali doma. Drugi so prišli v Ženevo. Le da se v tem prelepem švicarskem mestu niso imeli kje zbrati, ker so vse hotele zasedli urarji. Izdelovalci švicarskih ur so tako kot vsako leto imeli kongres ravno na dan, ko bi se morala začeti dolgo načrtovana mirovna pogajanja in vsi hoteli so bili zasedeni. Mirovni pogajalci so se preselili v mondeno središče Montreux in tam počakali, da urarji opravijo svoje. Mir je težko načrtovati. Vse drugo ima prednost pred njim. Zato morda po treh letih vojne niso prišli niti do humanitarnih konvojev, ki so jih v bosanski vojni uredili že v prvem letu. V takšnem tempu bo sirska vojna trajala deset let.
Do razodetja je prišlo v Egiptu, kjer golobe miru pripravljajo na maslu in jih polnijo z rižem ali dimljenim zelenim žitom in začimbami. Hamam mehši se reče tako pripravljenemu golobu miru in velja za nacionalno specialiteto. Je tudi ena najljubših jedi generala El Sisija, ki je v tednu globalne promocije miru in tretje obletnice revolucije na Tahrirju izpeljal sijajen paradoks pomiritve družbe v vojni. Na trgu je bila 25. januarja velika manifestacija. Isti ljudje, ki so pred tremi leti zahtevali konec vojaške diktature generala Hosnija Mubaraka, so vzklikali generalu El Sisiju. Ta je lani izvedel vojaški udar proti Mohamedu Morsiju, ki je bil ponesreči izvoljen na demokratičnih volitvah. Morsi je zmago na demokratičnih volitvah izrabil za to, da je začel delati revolucijo, kar je bila zahteva protestnikov na Tahrirju. Medtem so si protestniki premislili in so od vojske zahtevali, da z vojaškim pučem ponovno vzpostavi demokracijo. El Sisi je ustregel in pobil ali pozaprl vse, ki so nasprotovali ponovnemu vojaškemu prevzemu oblasti. General je sedaj vladar Egipta. Vendar mu ni všeč biti diktator, rad bi bil demokratično izvoljen predsednik in se je spustil v predvolilno kampanjo. Vse, ki bi lahko glasovali proti njemu, je razglasil za teroriste in zanje na široko odprl vrata zaporov.
Vendar je El Sisi previden človek. Takoj po obletnici, kjer je doživel aklamacije, je sklical vrhovni štab egiptovske vojske, ki nadzoruje sedemdeset odstotkov ekonomije in dejansko vodi državo. Od njih je zahteval, da ga kandidirajo za predsednika, hkrati pa ga, če ne zmaga, ponovno vzamejo za obrambnega ministra. S tega položaja lahko potem tudi novega predsednika v imenu naroda odstavi, napolni z rižem in ocvre na maslu. To je izvirna formula demokracije, v kateri hkrati dobiš vojaško diktaturo in demokratično izvoljeno oblast. Ker se je še lani govorilo o arabski pomladi v Evropi, je razvoj dogodkov inspirativen. Vendar nekoliko previdnosti velja imeti. Če navijaš za revolucijo, je vedno dobro imeti pripravljene kovčke, da zbežiš iz države, če do nje potem zares pride. V Egiptu je predsednik Mohamed Morsi takoj po izvolitvi začel zatirati aktiviste s Tahrirja, El Sisi pa jih pošilja v zapor. Oboje se je dogajalo v imenu socialnega miru, zaščite nacionalnih interesov in demokracije.
Ljudje, ki načrtujejo mir, vedno znova sprožijo vsaj velike konflikte, če že ne vojne. Morda bi jih bilo treba zaprositi, naj začnejo na mednarodnih konferencah načrtovati oborožene konflikte, verske vojne in ukinitev demokracije. Za prvo nimajo nobenega talenta.
