Nadaljevanje je sledilo dve leti kasneje, aprila 2008, ko je avstrijska policija odkrila druga skrivna vrata, ki so prav tako vodila v družinsko klet, kjer je bila skrita nova, še veliko bolj nedoumljiva skrivnost. Podobnosti med primeroma so se ponujale same od sebe. Ponovno je bila prizorišče urejena družinska hiša sredi mirnega in urejenega okolja, tudi to hišo je obdajal skrbno negovan vrt, tudi tokrat je bil ugrabitelj moški in tudi ta moški, kot prvi, je živel navzven povsem normalno življenje, daleč od socialnega dna in kakršnih koli znakov, ki bi namigovali na patologijo za urejenimi družinskimi fasadami. Oba moška so njuni prijatelji, znanci, sodelavci in sosedje v šoku opisali kot mirni, običajni osebi brez posebnosti, ki sta v poslovnem svetu uživali veliko zaupanje, v svojih soseskah pa ugled in spoštovanje. Bila sta povsem običajna državljana, soseda in sodelavca kot kdor koli, ki se sprehaja med nami in živi z nami. Šok je bil popoln. Nihče si seveda ni mislil, da Wolfgang Priklopil in Josef Fritzl živita do popolnosti izdelano dvojno življenje. Tako je vsaj stvar videti skozi zaroto molka in vrhunsko sposobnost spregledovanja, ki sta dve ključni kohezivni socialni sili moderne zahodne družbe.
Podrobnosti le počasi in po koščkih prihajajo v javnost. Eden od številnih podnajemnikov, ki so se v štiriindvajsetih letih kletne grozljivke zvrstili v pritličnem stanovanju Fritzlovih, priznava, da je lepega dne zagledal skrivna vrata, ki so vodila v klet, vendar je kljub zavesti, »da se tu dogaja nekaj čudnega«, molčal. Drugi podnajemnik je živel v Fritzlovi hiši s psom. Danes pripoveduje o skrajno nenavadnem obnašanju živali, ko sta bila v hiši ali na vrtu pred hišo. Pes smrčka in pogleda praktično nikoli ni dvignil s tal, kar na drugih mestih ni počel v takšni meri. Vendar je človek molčal. Tretji podnajemnik se je celo opogumil in vprašal Fritzla, kaj so čudni zvoki, ki prihajajo iz hiše, vendar ga je gospodar pomiril s pojasnilom, da gre za zvoke novega grelca za vodo. Kaj je videlo in slišalo preostalih več kot sto podnajemnikov, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Molčijo, kot so molčali pred tem. Molčijo, kot je molčala družina Josefa Fritzla, ki velikemu alfa samcu v štiriindvajsetih letih ni zastavila niti enega vprašanja o skrivnostnih kleteh, ki jih je tako ljubosumno varoval pred svetom. Molčijo, kot je štiriindvajset let molčala Fritzlova žena, ki ni možu niti enkrat zastavila vprašanja, kaj počne dolge večere v kleti, preden se ponoči vrne k njej v ogreto zakonsko posteljo.
Molk odpira vrata novim patologijam. Spregledovanje tako drastičnih dimenzij, ki ne zastavlja več vprašanja kaj, kako in kdaj spregledujemo, temveč kaj, kako in kdaj (slučajno) ne spregledujemo, pa bi moralo odpirati številna vprašanja o nas in o družbi, v kateri živimo. Tudi in predvsem nam. Konec koncev so mirne avstrijske soseske z urejenimi hišami in vrtovi mokre sanje večine Slovencev.
Dalje, obe zgodbi je mogoče v motivacijski zasnovi reducirati na poskus vzpostavitve popolne kontrole nad žensko. Natančneje in bolje neposredno, nad seksualnostjo. Priklopil je hotel vzgojiti nedotaknjeno žensko po svoji meri (in v trenutku, ko je Natascha zbežala, se je pripravljal na njuno poroko), Fritzl pa je hotel enkrat za vselej nemirni hčerki, ki jo je spolno zlorabljal od enajstega leta, preprečiti serijo pobegov, ki bi se prej ali slej končali z ločitvijo. »Nisem hotel, da se odnos prekine«, so Fritzlove besede. Dva poskusa za pridobitev popolne kontrole nad žensko oziroma/in nad njeno seksualnostjo razkrivata dva tipa moških, ki pripadata dvema povsem različnima svetovoma. Fritzl je s svojim patološkim občutkom popolne moči in razpoložljivosti vsega prebivalec nekega starega, tradicionalnega sveta patriarhata, ki počasi izginja na pokopališče zgodovine. Na drugi strani je Wolfgang Priklopil s svojim patološkim pomanjkanjem samozavesti (razmišljal je o operaciji nosu, nato pa se je raje odločil za ugrabitev), s svojo popolno negotovostjo, s svojimi številnimi intimnimi in socialnimi (avto)cenzurami nesposoben soočenja s sočlovekom (s poudarkom na ženski), poosebljene čiste nemoči. To, se zdi, je glasnik novega, vzhajajočega sveta. In s tem se zdi eden ključnih problemov nežnejšega spola, ki jih čaka za vogalom jutrišnjega dne.
V tem smislu se mi je zdela izjemno posrečena izbira prvega datuma za 4. vseslovensko ljudsko vstajo, ki je bila načrtovana za petek, 8. marca. Simbolni korak od praznika kulture (3. vstaja) k dnevu žena bi zadel bistvo obrata. Kaj je lepše od prizora, da na (zadnji?) vseslovenski vstaji ulice slovenskih mest preplavijo ženske in s tem simbolno zakoličijo novo dobo, napovejo načine delovanja družbe, nove načine vodenja in dela. Težko bi si zamislili boljšo podporo prvi ženski mandatarki v zgodovini države, ki bi lahko začela to poglavje. Težko bi si zamislili lepši začetek prve vlade pod žensko taktirko, če bi obljubljeno preverjanje podpore po letu dni iz moške logike, ki prešteva že preštete glasove v parlamentu, prestavila na referendum, kjer bi se vsi skupaj odločili, ali naj vlada dela naprej ali pa gremo vsi skupaj mirno na predčasne volitve. Kajti, spoštovane dame, vaši moški bodo zelo verjetno in še zelo dolgo iskali izgovore za nadaljevanje istega. Kar v bistvu dobro veste.