Če bomo namreč dosledni sami sebi, je pred nami deset dni esence naše politične nekultiviranosti, nekakšen stalingrajski »Rattenkrieg«, brutalna vojna podgan med ostanki in ruševinami države. Čaka nas verjetno izjemna serija zanikanj, laži, diskreditacij, brezkompromisnih instrumentalizacij, odpiranje najnižjih ideoloških registrov, cunami iz sovraštva, prezira in maščevanja, priče bomo virtuozni domači obrti tkanja zarot, spoznali bomo lahko tisoč in eno mimikrijo, tisoč in eno žrtev, iz Vatikana in tudi s kakšnega levega inštituta bodo prihajali najnovejši modeli svetniških sijev za vse okuse in stile, spoznavali bomo lahko najrazličnejše metode za odvračanje in zamegljevanje pozornosti itd. v neskončnost. Skoraj ne gre dvomiti, da imamo pred sabo deset presežnih dni. Zato ko ne bomo navijali, malikovali, obtoževali, sovražili in pljuvali tudi sami, predlagam, da opazujemo, analiziramo in kaj doumemo.
Bolj kot bomo ozavestili zgornje parametre, ki določajo trenutno situacijo in svoje mesto v njej, manj prostora bomo pustili za manipulacijo. Bolj jasno kot se bomo zavedali, kam in v kaj stopamo, več možnosti bomo imeli, da se bomo lahko (vsaj začasno) distancirali od brezkompromisnega politikantskega mešetarjenja in dostojanstveno vztrajali pri spoštovanju osnovnih kriterijev in norm. S tem bi bila glavnina nevarnosti, ki nas verjetno čakajo v naslednjih dneh, že odstranjena, hkrati pa prostor za manipulacijo zožimo na tako imenovane »strokovne« oziroma celo »objektivne« argumente (ekonomija, reforme, Bruselj, finančni trgi…). Nekaj mi govori, da bo mogoče ta korpus »objektivnih« argumentov zvesti na skupni imenovalec, na vprašanje oziroma na problem časa. Saj veste, na tistega, ki ga nimamo.
Ja, kaj je s tem »našim« časom? Koliko ga imamo? Koliko si ga lahko privoščimo? Lahko počakamo na novega mandatarja in formiranje nove vlade znotraj iste koalicije? Si lahko privoščimo celo luksuz predčasnih volitev? In nekoliko širše, pa niti približno ne tako abstraktno, kot se bo morda slišalo na prvo žogo: kaj in kako je nasploh s tem »našim« časom? S čim ga merimo? S čim bi ga bilo vredno meriti? Kako ta »naš« čas sploh teče, če teče? V katero smer? S čim merimo naše premikanje v času (naprej in nazaj)?
»Potrebovali bomo mnogo let, da se bo kaj spremenilo (…) to je stvar neke politične kulture, ki je ali pa je ni, ne glede v okviru katerega sistema. Pri nas politiki pravzaprav sploh nimajo občutka, da so odgovorni nekomu. Oni mislijo 'jaz imam zdaj to pozicijo, delam, kar hočem, odgovorim, kar hočem, rečem to je službena tajna, to je državna tajna, tega ne smem povedati' in tako naprej. (…) Pri nas ni razvitega čuta za to, kaj pomeni, da si politik. Da si tukaj samo kot kelnar, ki po pravilih igre v tej restavraciji služiš gostom, to pomeni državljanom. (…) Pri nas velja, da si neke vrste veljak in da kot veljak počneš, kar se ti zdi.« Včeraj je minilo deset let od smrti dr. Jožeta Pučnika. Te besede je izrekel leta 1999 v intervjuju z Ladom Ambrožičem. Ogled intervjujev je bil poučen v več smislih. V spominu sem ga imel kot nekako maščevalno in revanšistično osebo, ampak po ponovnem ogledu intervjujev lahko rečem vsaj dvoje. Prvič, da je človek izjemno natančno detektiral in analiziral vse naše ključne probleme te družbe (onkraj ideologij), ki so nas pripeljali v trenutno stanje. In drugič, da iz človeka sije drža, poštenost in celo neka veličina, o kateri danes na politični sceni, da ne govorimo o »njegovi« stranki oziroma njegovemu nasledniku, ki je postal nosilec vseh ključnih bolezni prostora, ni ne duha ne sluha. Pučnik v zadnjih dveh intervjujih, globoko razočaran nad vsem, govori onkraj bipolarne strankarske logike. Govori o temeljnih politične kulture, o tem, da »moramo doma nujno že enkrat zaživeti normalno«, sicer bomo »sami sebe ugonobili«, o naši splošni »nezrelosti«, o »laganju samim sebi« itd. Kaj to pomeni za ta »naš« čas in za njegovo dojemanje?
Če svoj čas za trenutek poskušamo izmeriti z našimi vsebinskimi premiki, recimo z dvigom politične kulture, potem smo danes, 13. januarja 2013, deset let po Pučnikovi smrti, vsaj deset let pred letom 1999, ko je dal intervju. Iz tega sledi morda preprosto vprašanje: imamo mi še čas za nadaljnjo dekonstrukcijo pravne države, politične kulture in vseh civilizacijskih norm? Imamo mi še čas za ignoranstvo, spregledovanje in posledično za nazadovanje v času?
»Slovenska politika je, naravno, odraz značaja naroda. Marljivi, vztrajni in počasnega mišljenja so Slovenci dobri podrejeni uslužbenci. (…) Nekoliko pohlepni (morebiti zato, ker je bil bolj za obstanek zmeraj trd) so nenehno nezaupljivi in se izrazito zatekajo k laži, pa čeprav brez pravega cilja. (…) Od vseh lastnosti pri Slovencih najbolj izstopa okoreli materializem. Potemtakem se ne moremo čuditi, če takšen narod često odprto izraža naklonjenost do nedvomno dobre državne uprave iz avstrijskih dni, Jugoslavijo pojmuje le kot tržišče …« Odlomek iz pisma generalnega konzula T. C. Rappa ambasadorju Velike Britanije v Beograd. Datum: 25. maj 1938.
Ja, res je, »politika je, naravno, odraz značaja naroda«. Ja, res je, to pomeni, da gre za vse nas. Ja, res je, še naprej bi lahko potovali nazaj v času in srečevali bi iste misli in vzorce. Ja, res je, če merimo svoj čas z dvigom politične in splošne kulture, potem se mi sploh premikamo. Mi smo kot večnost, negibni, nespremenljivi. Mi si z lahkotno vehemenco privoščimo, da sto in več let vržemo skozi okno. Morda je to bistveni problem »našega časa«, ki ga dejansko nimamo. Mogoče je res skrajni čas, da se premaknemo v času. Mogoče je res skrajni čas, da si vzamemo čas za nujna sprotna opravila, kot so, recimo, menjava mandatarja ali predčasne volitve.
