Ekonomska zgodovina kaže, da gospodarstva niso nikoli rastla v dolgih in enakomernih vzorcih. Mnogo bolj smo imeli opravka z različno dolgimi obdobji razcvetov in recesij. Zaradi tega mora ekonomska politika delovati čim bolj proticiklično. V času ekspanzije je treba praviloma povečati davke in znižati izdatke, da bi ohladili pregreto gospodarstvo in ustvarili ustrezne proračunske presežke. Ravno nasprotno velja v času recesije. Ekonomska politika je bila v obdobju 2004–2008 preveč prociklična. Znižanju davkov ni sledilo ustrezno znižanje javnih izdatkov, s čimer je nastal primanjkljaj, ki se je pokazal v recesiji. Pregrevanje je dopuščala tudi Banka Slovenije. Krediti so se povečevali bistveno bolj kot depoziti, kar je spodbujalo močno zunanje zadolževanje bank. Dvajsetodstotna letna stopnja naraščanja kreditov z nameni financiranja gradbeništva in nepremičninskega sektorja je bila mogoča samo ob zadostnem pritoku kapitala iz tujine. Prociklična politika se je nadaljevala tudi v zadnjem letu. Tokrat v nasprotno smer. Krčenje javne potrošnje ob pešajočem izvozu, padcu osebne potrošnje in investicij je vodilo v recesijo z 2,3-odstotnim padcem BDP v letu 2012 ter napovedjo 1,4-odstotnega padca v naslednjem letu. V obeh obdobjih je bila torej politika Janševe vlade preveč prociklična. Tudi mednarodne institucije, kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in evropska komisija, so začele opozarjati na negativne posledice prehitre fiskalne konsolidacije.
Izkušnje mnogih držav kažejo, da so pri fiskalni konsolidaciji najbolj ogroženi pridobitve socialne države in javni sektor. Neoliberalni kapitalizem zahteva nižje davke na kapital, kar praviloma vodi v zmanjšanje, pocenitev ali celo ukinitev določenih javnih storitev. V obeh obdobjih Janševe vlade je obstajal izrazito podcenjevalni odnos do javnih uslužbencev. Predvsem do šolstva. Visoko izobražene šolnike je odhajajoča vlada razumela kot zajedalce na račun privatnega sektorja. Zakaj bi prav odpuščanje šolnikov dolgoročno najbolj spodbudno delovalo na gospodarsko rast, mi ni bilo nikoli jasno. Še posebno zato, ker je prav sistem javnega šolstva ključen za aktivizacijo vseh človeških resursov v tako majhni državi, kot je Slovenija. Toda sedanji varčevalni ukrepi veliko denarja jemljejo prav šolstvu. Zdi se, da želi vlada bistveno omejiti delovanje in širši vpliv najboljše slovenske javne univerze. Če s prihranjenim javnim denarjem ob tem ustvarja in spodbuja zasebne fakultete, so pomisleki še toliko bolj upravičeni. Javno šolstvo ni povzročilo sedanje krize, zato ne more biti večji del končne rešitve.
V obdobju 2004–2008 so se vodstva mnogih slovenskih podjetij bolj kot s svojo osnovno dejavnostjo ukvarjala predvsem s tem, kako lastniško prevzeti podjetja. Večina spornih kreditov v času prve Janševe vlade ni nastala samo zaradi pretiranega pohlepa nekaterih menedžerjev. Prisotna je bila tudi bojazen pred novim vdorom politike v gospodarstvo. Vse skupaj je spodbujala finančna deregulacija in liberalizacija kapitalskih tokov. V obdobju 2004–2008 se je politika s podjetji ukvarjala bistveno »preveč«. Danes vse preveč premalo. S problematičnimi podjetji se namreč danes ne ukvarjajo niti vlada niti banke. Pa bi se morali. Banke niso aktivne pri upravljanju in lastniškem vključevanju v podjetja z visokim dolgom. Vlada nemo opazuje dogajanje v realnem sektorju ter posledično poglablja recesijo. V duhu neoliberalnega tržnega darvinizma je vlada realni sektor povsem prepustila samemu sebi. Vsi čakamo. Podjetja na banke. Bankirji na slabo banko. Prav država naj bi banke odrešila mukotrpnega dela s problematičnimi podjetji. Tudi ali prav zaradi tega ne bi smeli dopustiti, da bi si bankirji tako enostavno umili roke. Zmerno konsolidacijo mora prihodnja vlada nadgraditi z ustreznimi ukrepi za reševanje in zagon gospodarstva. Slabo banko pa nadomestiti z dokapitalizacijami in aktivnejšo vlogo bank pri reševanju prezadolženih podjetij.
Izkušnje z željo po uvedbi enotne davčne stopnje v obdobju 2004–2008 in zadnjega leta kažejo, da slovenske družbe ni mogoče preoblikovati z radikalnimi institucionalnimi reformami v centralno-planskem duhu. Najbolj učinkovite institucije so praviloma produkt evolucije ter zgolj izjemoma socialnega inženiringa. Pri prvih je ključna sposobnost prilagajanja. Pri drugih visoka stopnja družbenega soglasja in zaupanja. Predvsem slednjega je primanjkovalo v obeh obdobjih Janševe vlade. Še zlasti v zadnjem zaradi poročila protikorupcijske komisije. Zaupanje ljudstva v politične elite je danes zdrsnilo na najnižjo možno raven. Brez zaupanja socialnih partnerjev in širše družbe enostavno ni mogoče voditi družbenih sprememb.
Kljub drugačnim gospodarskim razmeram v obdobju 2004–2008 in 2012–2013 je mogoče najti stične točke obeh Janševih vlad. Ekonomska politika je bila v obeh obdobjih preveč prociklična. Namesto politike zmernega varčevanja in spodbujanja rasti imamo danes politiko pretiranega varčevanja in tržnega darvinizma. Zaradi podcenjevalnega odnosa do javnih uslužbencev s(m)o postali slednji (še) bolj nezadovoljni in demotivirani. Danes potrebujemo boljšo kombinacijo med krčenjem izdatkov, višanjem davkov in ukrepi za pomoč gospodarstvu. Prav tako potrebujemo kakovostno javno šolstvo in zaupanje državljanov. V prihajajočem času marčevskih id je lahko zato imenovanje nove vlade ali odhod na predčasne volitve prvi korak v pravo smer.
