Takšen šok je bil glasovanje v britanskem parlamentu o sodelovanju njihove države pri vojaškem napadu na Sirijo. Vojna je seveda vprašanje, kjer se zakonitost običajno konča, čas, ko zakoni utihnejo. To je tisti trenutek, ko nastopi izjemno stanje. Ampak odkar imamo tako imenovano vojno proti terorizmu, je vojna običajen posel. In tokrat se je zgodilo, česar nihče ni pričakoval: ko se je začela pripravljati vojna, je zakon prišel do besede. Izjemno stanje je nastalo, ko je zakonodajno telo ustavilo avtomatizem, po katerem je britanska vlada skupaj s tako imenovanimi zavezniki drsela v vojno. V demokratičnem zahodnem svetu smo prišli tako daleč, da imamo izjemno stanje, ko zakon spregovori.
Najbolj šokiran je bil najbolj demokratični predsednik najbolj demokratične države na svetu. Tako, da se je še sam začutil obvezanega iti po odobritev svoje nove vojne v senat. Gotovo računa, da bodo zakonodajalci, od katerih zahteva izjemno široka pooblastila, požegnali njegove načrte. Vendar elementa presenečenja ni mogoče povsem izključiti. Zato se je Obamova vlada, kot je videti, z vsemi močmi vrgla v obdelovanje senatorjev, čeprav ti praznujejo praznik dela. Jim je pač pokvarila počitnice. Lepota tega trenutka je v tem, da je predsedniku pokvaril počitnice strah pred tem, da bodo zakonodajalci odpovedali pokorščino eksekutivi, da bi demokracija celo pri njem doma utegnila najti svoj pojem. (Njegov zunanji minister je zato napovedal, da bodo napadli Sirijo ne glede na izid glasovanja.)
Kakor koli že se bo to obrnilo, ta predsednik si zasluži še eno Nobelovo nagrado za mir, ker je že s tem, kako je zakoračil v vojno proti Siriji, oslabil največjo vojaško silo. Pustimo ob strani to, da so iz vojaškega vrha dali vedeti, da napadu na Sirijo nasprotujejo. V vojno silijo vladni humanitarci, človekoljubi. Načeloma je prav, da politika pove vojski, kaj mora delati. Hudo je, če je politika slaba, izgubljena. Dodatno bega, da je pri tem človekoljubna – a brez ozira na človeka v Siriji. Ne bodimo preveč zbegani. Humanitarizem je novo ime za izogibanje zakonom, za izigravanje mednarodnega prava.
Po črki in duhu mednarodnega prava je uporaba vojaške sile proti drugi državi, ki je ne narekuje samoobramba in ki je ni avtoriziral varnostni svet OZN, kršitev tega prava. Nosilni argument ameriške vlade za vojaški napad na Sirijo je bil, da je uporaba kemičnega orožja kršitev mednarodnih zakonov in da je zato kaznovalni vojaški poseg varovanje teh zakonov. Ker pa tu ne gre za gozdarstvo, kjer se klin s klinom izbija, s kršitvijo mednarodnega prava ne popravimo kršitve mednarodnega prava, temveč kršitve stopnjujemo.
Argumenta nič ne okrepi, če vanj primešamo moralo. V resnici bi šlo pri vojaškem napadu na Sirijo à la Obama za moralno zadoščenje in ne za krepitev mednarodne zakonitosti. A morala, katere kronski argument je nasilje, nikakor ne bo nujno prinesla izboljšanja sveta. Nič bolj prepričljivo ni govorjenje ameriškega zunanjega ministra, humanitarnega jastreba Kerryja, ki očita »moralno obscenost« sirski vladi. Taki argumenti radi priletijo nazaj kot bumerang. Ravno v tistih dneh, ko je oni gospod obtoževal »moralne obscenosti« sirski režim, ker da je uporabil kemično orožje, so v Foreign Policy objavili poročilo o dokumentih Cie, s katerih je bila umaknjena oznaka zaupnosti in ki dokazujejo, da so ZDA ne le vedele, da je Sadam Husein uporabljal kemično orožje v vojni proti Iranu in da proti temu niso ukrepale, temveč da so mu pri tem pomagale z obveščevalnimi podatki. In seveda so se našli tudi taki, ki so se spraševali, ali je mar Kerry, ki se je vojskoval v Vietnamu in tisti vojni nasprotoval, pozabil na Agent Orange.
Zanimiv element v tem klicanju k vojni je tisto, čemur se reče »informacije o tem, da je sirski režim uporabil kemično orožje«. Če bi v politiki imela racionalnost večjo vlogo, kot jo ima, bi bil najbolj prepričljiv argument proti trditvam, da je sirski režim uporabil kemično orožje, Putinov: v trenutku, ko si je pribojeval premoč na bojišču in bil v ofenzivi, režim ni imel razlogov za uporabo kemičnega orožja. V situaciji, kakršna je, seveda ne moremo verjeti nikomur in od vseh vpletenih lahko pričakujemo vse najslabše ali njihovih zlih dejanj in namenov vsaj ne moremo izključiti. Dejstvo je, da konkretnih dokazov o tem, da je sirska vojska uporabila kemično orožje, ni predstavil še nihče. Znano pa je, da so ZDA, potem ko so sprva zahtevale, naj sirska vlada nemudoma omogoči dostop inšpektorjem OZN do lokacij, na katerih je bilo uporabljeno kemično orožje, brž ko je sirski režim odobril inšpekcijo, odločno terjale od OZN, naj inšpektorje takoj odpokliče. Argument ameriške vlade je bil, da Damask ne dovoli preiskave, ker nekaj skriva. Vendar je Damask – nepričakovano? – odobril dostop inšpektorjem takoj, ko je OZN to zahtevala, nakar je ameriški zunanji minister urgentno terjal od generalnega sekretarja OZN, naj preiskavo prekine. In tisti retorično učinkoviti argument, da Sirija nekaj skriva, se je obrnil proti njegovim avtorjem.
Nič manj zgovorno ni, da je iz zavezniškega Kuvajta prišla novica, da so Američanom in Evropejcem »dokaze« o tem, da je sirski režim uporabil kemično orožje, posredovali Izraelci. Izrael v tem konfliktu seveda ni nezainteresiran. Kot so razkrili Wikileaks, so njegove specialne sile, skupaj z ameriškimi in drugimi zavezniškimi, na terenu v Siriji že od leta 2011. Zaostritev konflikta v Siriji je videti v interesu izraelske vlade tudi zato, ker so Iranci izvolili predsednika, ki se je po evropski in delno ameriški oceni pripravljen pogajati o iranskem jedrskem programu.
O tem, kaj dela naša Sveta aliansa v Siriji in okrog nje in čemu, lahko ugibamo. Na navidezni paradoks je opozoril Robert Fisk, ko je zapisal, da se bodo ZDA v vojni proti Siriji bojevale skupaj z Al Kaido. V resnici se bo s tem le kričeče razkrila vsa sprevrženost »vojne proti terorizmu«, ki je bila od vsega začetka, namerno ali nenamerno, usmerjena proti našim temeljnim pravicam in merila na ločitev realno obstoječe demokracije od njenega pojma.