Tako sta si Bratuškova in Janković denimo medsebojno podajala dve različni vlogi že pokojnega zvezdnika politične scene pri severnih sosedih Jörga Haiderja. Kot je znano, je ta svoj največji uspeh, ko se je s svojo svobodnjaško stranko povzpel na več kot četrtino glasov in edinkrat na drugo mesto, lahko prelil v udeležbo v vladi le tako, da se je poslovil od vodenja svojega »otroka«. Ob strani puščam njegov Jankovićevemu drugemu nadvse podoben vzpon na njegovo čelo, ko je leta 1986 precej tesno porazil prvaka liberalnega krila svobodnjakov in tedanjega avstrijskega podkanclerja, kar je že tedaj privedlo do padca takratne vlade tako imenovane male koalicije socialdemokratov in svobodnjakov.

Leta 2000 se je Haider torej znašel v podobnem položaju kot ustanovitelj Pozitivne Slovenije trinajst let pozneje. Seveda je računal, da bo zmogel narekovati tempo koalicije s krščanskimi demokrati in da bo njegova avtoriteta med »modrimi« še naprej nedotaknjena, četudi bo mirno sedel v pisarni deželnega glavarja v Celovcu. Zgodilo se ni ne eno ne drugo. »Srečni« kancler Wolfgang Schüssel, ki mu je naskok na vrh uspel s ponižujočega tretjega mesta, je koalicijske partnerje s svojimi izkušnjami prehiteval po levi in po desni. Njegova izbrana naslednica, podkanclerka Susanne Riess - Passer, prej znana kot »kraljeva kobra« svojega strankarskega šefa, se je začela v novi vlogi počutiti preveč domače, predvsem pa je bila vse bliže novemu »gospodarju«, kanclerju Schüsslu. Počilo je, ko so se svobodnjaški ministri strinjali z odlogom uvedbe davčnih olajšav, s katerimi je Haider računal na dragocene politične točke. Scenarij nam ni neznan. V štajerskem Knittelfeldu je zbral sebi zveste svobodnjaške delegate, dobro polovico vseh. Zaradi tega so koaliciji zvesti funkcionarji demonstrativno odstopili, kar je Schüssel izkoristil za sklic predčasnih volitev. Na njih je pometel s svobodnjaki in za hip se je zdelo, da je uroka koroškega deželnega glavarja v Avstriji konec. V krščanskodemokratskem čolnu se je med drugimi znašel Haiderjev »čudežni deček«, nikakor ne neproblematični finančni minister Grasser.

Kljub temu da jih je koalicija stala dve tretjini glasov, pa so svobodnjaki znova sedli v vladni voz. In njihov ustanovitelj in vodilni lutkar v ozadju je sredi drugega mandata, leta 2005, iz vloge Zorana Jankovića nenadoma prestopil v vlogo Alenke Bratušek. Izhodišče za nenavadni preobrat je bila zmaga sedanjega vodje svobodnjakov Heinza - Christiana Stracheja na strankarskem kongresu. Zdaj je nenadoma Haider odigral »pridnega koalicijskega fanta« in v življenje priklical novo politično silo z zvenečim imenom Zavezništvo za avstrijsko prihodnost. Čeprav so se mu pridružili vsi takratni svobodnjaški poslanci razen ene poslanke, kar je ohranilo Schüsslov kabinet pri življenju do novih volitev, volilci niso sledili dolgoletnemu guruju, marveč stranki. Borci za prihodnost so ostali pomembna moč samo na Koroškem, pa tudi Haider po vnovičnem oblikovanju velike koalicije ni več vztrajal pri začasno odkritih liberalnih koreninah svojega gibanja, marveč se je vrnil k preizkušenim populističnim receptom. Tudi zato je šlo izvirniku bolje od kopije. Strache je »modre« na zadnjih volitvah pripeljal blizu številkam iz časa Haiderjevega zenita, zgodba Zavezništva za avstrijsko prihodnost se je bolj ali manj končala z ustanoviteljevo smrtjo.

Nekoliko drugače so se podobni zapleti odvili pri južnih sosedih. Tam so bili volilci Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ) vseskozi navezani na blagovno znamko, ne na osebnosti, ki so jo trenutno predstavljale. Že sam strankin ustanovitelj Franjo Tuđman je sredi devetdesetih let zamenjal tako rekoč celotno prvo postavo svojega moštva, v katerem je nekaj časa številko 10 nosil neki Stjepan Mesić. Čeprav je takrat njegovo ladjo zapustil cvet njenega levega krila, se to na izidu stranke skoraj ni poznalo.

Enak je bil razplet po znamenitem kongresu leta 2002. Tedaj je poznejši premier Ivo Sanader za las, z manj kot stotimi glasovi prednosti, premagal nekdanjega Tuđmanovega svetovalca Ivića Pašalića. Čeprav je slednji trdil, da bo stranko vrnil v zlate čase prvega hrvaškega predsednika, in čeprav je zmagoviti Sanader po kongresu iz HDZ pometal skoraj vse, ki so bili kakor koli povezani s Tuđmanovo družino, zveste volilne baze to ni ganilo. Zdaj razglašani zmerni konservativni mantri so bili enako zvesti kot prej Tuđmanovim zamislim. Desno od stranke vse do danes ni obstalo nič pomembnega, kljub cvetu nekdanjih hadezejevcev, ki so se lotili dela na tem področju.

A če je Sanader domneval, da bo njegova usoda drugačna, da mu bodo kaj vračunali njegove zasluge za vnovični vzpon stranke na vrh, se je motil enako bridko kot Pašalić. Julija 2009 se je od premierskega položaja – takrat za domala vse docela presenetljivo – še poslovil med ovacijami v puljski Areni. Toda njegova lastnoročno izbrana naslednica se ni izkazala za boljšo naložbo od Haiderjeve. Obveljala je veljava znamke, Sanader pa se, ko mu je začelo čisto konkretno goreti pod podplati, ni mogel kot štiri leta pozneje Janković preprosto vrniti tja, od koder je enkrat ušel. Poskus znotrajstrankarskega puča šest mesecev po odstopu je, kakor je videti, ob političnem bistveno pospešil še njegov osebni zaton. Le malo presenetljivo je, da dandanes niti njegova takratna »krvnica« ni več članica Hrvaške demokratične skupnosti. Ki lahko kljub temu še naprej suvereno igra v prvi politični ligi naše južne sosede.

Da so znotrajstrankarski spori, izvirajoči iz sodelovanja v vladi, na širšem območju Alp in Jadrana očitno nalezljivi, dokazujejo končno še dogodki zahodno od Slovenije. Tudi tam je želja po še nadaljnjem gretju ministrskih foteljev privedla do »očetomora«. Italijanski vicepremier Angelino Alfano se je namreč v ta namen ločil od tvorca svojega Ljudstva svobode Silvia Berlusconija in za seboj potegnil celotno ministrsko četico. Za zdaj sicer kaže, da bo baza ostala zvesta dolgoletnemu voditelju. Na levi polovici prizorišča sedanji premier Matteo Renzi ni dolgo vzdržal stanja, v katerem je bil prvi v stranki, v državi pa ne. Da bi anomalijo popravil, je s stolčka ministrskega predsednika elegantno odstranil svojega strankarskega kolega Letto.