A še preden se je komur koli lahko sanjalo, da bo Gałczyńsky nekoč postal Miłoszew Delta, je v Berlinu kot referent za kulturo pri poslaništvu svoje republike poskrbel za enega najbolj nenavadnih slavnostnih govorov v zgodovini diplomacije. 11. maja 1932 je mojster pesnik stopil pred izbrano občinstvo in iz žepa potegnil statistični koledarček ter z liturgično zbranostjo zaneseno prebiral podatke, koliko je leta 1931 tega in onega izdelala »mila Poljska«. Po približno polurnem navajanju dosežkov Druge republike v obdobju »sanacje« pod taktirko maršala Piłsudskega se je virtuoz »navadnih čudežev« ozrl po dvorani, ki je kar sopla od začudenja, in dejal: »Ob govorici številk obmolkne pesnikova beseda.«
In kdo bi mogel oporekati mojstru! Ko je hotel v Sloveniji minister z najdaljšimi špičaki zapreti sapo krojačem utvar, se je podal na podobna diskurzivna pota: na urok številk prisegajoči silak je oznanil, da je evro merska enota za večino stvari. A zgodovina ni tako preprosta, da bi se ponavljala: kakršno koli, še zlasti pa večno vračanje istega je iluzija. Uspeh slovenskega sanatorja stvarnosti zato ni mogel biti tak kot pri zunajserijskem trubadurju »mile Poljske«: pri nas ni nihče utihnil. Ob govorici številk pač obmolkne le beseda poetov brez kulturnega primanjkljaja.
Toda to so očitne stvari. V politiki in poeziji je vse razumljivo do te mere, da je tudi pojasnljivo. Težji pa je položaj v znanosti, kjer vlada logika. Akademska sfera je prostor zgoščene inteligence, ki si zna vzeti dovolj časa, da se more izraziti tudi onstran pameti. Neumnost je v njej mnogo bolj bedasta kot kjer koli drugje, vendar tudi neskončnokrat bolj domiselna. Nič drugače ni z zvijačnostjo in zlohotnostjo. Vse postane ime šifre. Če se profesorici preteklosti zdi sumljiva intenzivnost ukvarjanja s prvo svetovno vojno – na voljo je vendar toliko tem iz druge, ob katerih se je mogoče prepirati do sodnega dne! –, se primarno seveda ne srečujemo s špijonsko-zalezovalsko slo, temveč s plemenito skrbjo, da se emblematični spori ne bi odkotalili iz sedanjosti. Tako nikoli ne more zmanjkati konfrontacijske zgodovine, od kakršne živi. In ko njen kolega docira, da ne gre tarnati nad današnjimi manihejskimi delitvami, ker podobne pozna že 19. stoletje, kajpak nima pred očmi poveličanja običajnosti, temveč brani ideologijo nespremenljivih modelov. A kaj bi bilo, če bi Harry S. Truman in njegova šesterica modrih – Harriman, Kennan, Acheson, Lovett, McCloy in Bohlen – verjeli v večne obrazce in bi sodili, da se jedrska bomba le po moči razlikuje od petarde? Svet nemara ne bi mogel več spoznati, da to, kar nosi ime čas, in vednost vsak hip spremenita vse.
A vrnimo se k številkam. V svetu znanosti se z njimi rokuje drugače kot v poeziji in politiki. Pred časom je Agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) tri zgodovinarske vloge, ki so prispele na enega njenih mičnih javnih pozivov, razporedila v vrstni red na mesta od 156 do 158. Številko 157 je dobila tista, ki je bila med njimi časovno prva – oddana 5. V. 2014 ob 13:10:38. Na mesto pred njo se je uvrstila ona s časovnim žigom 8. V. – 13:08:57. Številko 158 pa je dobila vloga, oddana 7. V. ob 10:43:34.
Joj, kakšnim preizkušnjam izpostavljajo miljenčki ARRS njen Olimp! Vedo, da ne morejo biti neuspešni, pa se jim zato ne mudi… A na javnih pozivih se morajo vloge obravnavati po kronološkem redu! Saj smo že slišali za župane, ki z gorami papirjev postopajo pred poštami, da bodo oddali svoje prijave nanje ob prvi mogoči uradni sekundi. Tako je v politiki. In v poeziji – kajti kdo more reči, da v ozarjenem mrazu drhteči krajevni očetje niso metrike vredni junaki? Gałczyński bi jih nemara potolažil z verzoma: »Nič ni, če živci se cefrajo / le glej, da se račun izide[.]«
Vsekakor pa si ta dva stiha lahko brunda Olimp ARRS. Ah, kako so se ob koncu lanskega leta kodrali gangliji humanista v njenem Znanstvenem svetu! O treh zgodovinarskih vlogah sicer ni menil nič, je pa zato opazil tolikšno šibkost recenzentov iz filozofije, da bi bilo prav, če bi jih poimensko spoznal… Bržčas bi jih rad poučil o misteriju številk. Saj je vendar gigant filozofije – ne le, kot Slavoj Žižek, njen neprimerljivi popularizator. Pravni red je pri nas kot poezija Gałczyńskega in ob uroku številk, ki jih pomni edino zgodovina, umolkne.
