Politični položaj v območjih z odcepitvenimi težnjami je zelo podoben: prevladuje občutek, da centralizirana oblast ne skrbi dovolj za oddaljene regije ali jih ovira v razvoju, predvsem pa zastopa drugačno politiko kot one. Ko se to nezadovoljstvo poveže s pojmom nacionalnosti, je češnja zrela. Tako je bilo v Sloveniji, tako je v Kataloniji in tako je na Škotskem in celo v Benetkah.
Center na pozive k večji avtonomiji povsod reagira enako arogantno in enako slaboumno: s poniževanjem in grožnjami. Mi smo bili izdajalci, Kataloncem se zaradi neustavnosti referenduma preti s silo, Cameron je mesece in mesece grozil Škotom z ekonomsko in politično kataklizmo. Neinteligentnost takšnega ravnanja je fascinantna. Kdo še ne ve, da grožnje in ponižanja le še utrjujejo upornike, podžigajo kljubovanje in večinoma onemogočijo racionalno debato, ki jo zamenjajo (nacional(istič)ne) strasti? Se spominjate racionalnega slovenskega predloga o konfederalni Jugoslaviji in njegovega klavrnega propada zaradi zaslepljenosti Beograda? Danes vse bivše republike že živijo ali želijo živeti v neki obliki konfederacije, v EU. Grozljiva ironija je, da je bilo zato treba pobiti toliko ljudi in uničiti državo.
Želja po povečanju avtonomije je vse bolj navzoča tudi znotraj EU, in zabavno je, da se Cameron (navidezno?) goreče zavzema za odcepitev od EU, češ da je Bruselj preveč gospodovalen, medtem ko Škotom te pravice ob njegovi gospodovalnosti noče priznati. Ponovni proces razpadanja velikih skupnosti, ki je ustavil večdesetletni trend združevanja v večje, nadnacionalne tvorbe, ima svoje razloge v demokraciji. Natančneje, v pomanjkanju demokracije. Še nikoli v zgodovini demokratičnih sistemov nismo državljani tako živo občutili, da v resnici o ničemer ne odločamo, da se naše potrebe in zahteve nenehno sprevračajo in so volitve spektakel, na katerem kupujemo nove frizure ali mačke v žaklju, medtem ko se odločitve sprejemajo daleč vstran, v sivih območjih incestuoznega parjenja ekonomije in politike, v odtujenih centrih moči, ki na svet gledajo kot na monopoli. Če imajo želje po odcepitvah en sam pameten razlog, potem je ta razlog upanje, da v manjšem okolju ljudje lažje soodločajo, da je le tu možna reapropriacija državljanske participacije. Če ima ta odlični razlog en sam odličen protidokaz, potem je to Slovenija: uspelo nam je dokazati, da se celo v dvomilijonski vasi ravno tako vzpostavi enaka hierarhija, enaka političnoekonomska klika, ki v malem razmišlja natanko enako kot veliki londonski City in Westminster.
Najslabša možna Cameronova poteza pred četrtkovim referendumom je bila nedvomno njegov nenadoma spravljiv, nenadoma ves sentimentalen obisk v Edinburghu. Če so si »separatisti« česa želeli, je bil to njegov patetično izrečen stavek, da ima državo raje kot svojo stranko. Ob priznanju teh dveh njegovih glavnih ljubezni mu razumljivo ne ostane veliko ljubezni za ljudi. Ankete so nemudoma pokazale »uspešnost« Cameronovega obiska: Yes je začel dobivati.
In ravno v Edinburghu je proti samostojnosti veliko ljudi, saj je tu tudi največja koncentracija izobraženih in premožnih (tudi Angležev), te pa skrbijo ekonomska in finančna vprašanja, na katere jasnega odgovora vsa ta sicer tako temeljita kampanja ni mogla dati. Odcepitvi sta naklonjena predvsem manj izobražen sloj in podeželje, ki mu je nacionalna pripadnost pomembna identifikacijska točka, a pridružili so se tudi mladi, ki nasprotujejo globalnemu diktatu neoliberalizma in zahtevajo več participacije ter socialne države; prav mnenje ljudi, ki na zadnjih parlamentarnih volitvah (z le 50-odstotno udeležbo) niso glasovali, je največja uganka. Sicer pa socialna ločnica deli tudi na Škotskem živeče Nebritance, ki imajo že samo s prijavljenim bivališčem pravico glasovati: izobraženi priseljenci, novodobni nomadi, so bolj proti odcepitvi kot revnejša ekonomska emigracija.
V vsej tej vročici pa ostaja povsem odrinjeno, da zmaga z nekaj odstotki ni zmaga. Je odločitev minimalne večine, vsiljena maksimalni manjšini. Tu ne more biti zmagovalca, to je le nadaljevanje polarizacije, ki je najboljši peskovnik za politiko. Tako le kraljica, katere gradič (z edinim plačljivim muzejem v mestu) že stoletja stoji ob velikem edinburškem parku, ohranja emblematično mirno kri: »Vsakdo naj zelo dobro premisli.«
