Tako kot se je ob podobnih dogodkih dogajalo v preteklosti, so se tudi po tem zdaj hitro pojavile drugačne, alternativne interpretacije. Take interpretacije rutinsko zavračamo kot teorije zarote. Ko politiki ali veliki mediji kaj označijo za teorije zarote, je to kot poljub smrti. O tem se v najširši javnosti ne bo več govorilo, predvsem pa se tega ne bo jemalo resno. Averzija do teorij zarote se ne napaja z morebitnimi neumnostmi, ki jih zagrešijo zagovorniki teorij zarote – te so namreč prav lahko tudi bedaste. Ne, ta averzija prevladuje zato, ker teorije zarote postavljajo neprijetna vprašanja, izbrskajo dejstva, ki bodejo skozi odejo, ki se jo vrže čez travmatične dogodke, opozarjajo na protislovja v uradnih razlagah, želijo stvari razčistiti do konca... Najbolj neznosno je, da teoretiki zarot razmišljajo o dogodkih »neprimerno«, na neustaljene načine (četudi lahko – in neredko zlahka – padejo v lastne predvidljive ortodoksije), zunaj prevladujočih političnih predstav. Za naše vladajoče je vse bolj neznosno že samo to, da teoretiki zarot o političnih zadevah sploh razmišljajo, da mislijo. Kategorično diskvalificiranje teorij zarote je zato pred vsem drugim oficielni antiintelektualizem, sovraštvo do političnega in vsakršnega razmišljanja, ki si povsem prosto daje duška. (Da ne bo pomote: političnega razmišljanja ne enačim s teorijami zarote, pravim le, da teorije zarote praviloma so razmišljanje o političnih zadevah.)
V danem primeru je v problematizacijah in razlagah, ki jih najdemo v teorijah zarote, mogoče hitro identificirati nekaj poglavitnih točk. Prva je ta, da ni mogoče verjeti, da bi takšen napad lahko izpeljala dva amaterja. Ohraniti hladno kri in na hitro identificirati in likvidirati več kot deset ljudi, ki verjetno vpijejo, skačejo naokrog, se skušajo skriti ali zaščititi, rotijo ipd., menda ni tako lahko, kot si nepoučeni in neizkušeni predstavljamo. Profesionalni analitiki z ustreznim znanjem in izkušnjami trdijo, da je bil napad izpeljan zelo profesionalno, tako, kot ga znajo izpeljati specialci. Drugi problematični element v uradni verziji je najdba osebnega dokumenta v avtu, s katerim sta napadalca pobegnila in ga potem pustila ob cesti. Na podlagi te najdbe naj bi ju policija identificirala. Znani ameriški jurist Francis Boyle je po objavi te novice izjavil: »Če to verjameš, moraš biti idiot.« Precedens za tako najdbo osebnega dokumenta obstaja – na kraju, kjer sta v ognju in dimu kolapsirala tista newyorška dvojčka, so našli potni list enega od napadalcev –, ampak tovrstna identifikacija pariških napadalcev je zato samo še bolj neverjetna. Zadevo še bolj zaplete dejstvo, da avto, v katerem sta napadalca pobegnila, ni identičen avtu, v katerem je eden od njiju pustil osebni dokument, čeprav gre za vozilo istega tipa in barve. Fotografije jasno kažejo detajle, po katerih se ta dva avtomobila razlikujeta. Tretjič, policijsko varstvo naj bi bilo nekaj časa pred napadom umaknjeno izpred vhoda v zgradbo, v kateri je uredništvo satiričnega tednika. Četrtič, brata Kouachi in tudi osumljenca za napad na judovsko trgovino naj bi bili ne le pod nadzorom obveščevalnih služb, temveč tudi na plačilni listi francoskih varnostnih služb. Imeli naj bi kontakte z alkaidovskimi tipi, ki tesno sodelujejo s CIA in FBI. Potem so tu samomor ali »samomor« visokega policijskega preiskovalca, prisluhi tujih obveščevalnih služb, vzporednice in podobnosti s terorističnimi napadi v bližnji preteklosti, nedavna napoved francoskega predsednika, da bi bilo treba ponovno premisliti sankcije proti Rusiji, ipd. Najpogostejši sklep na podlagi tovrstnih analiz in interpretacij – sklep, ki odgovarja na vprašanja, komu to koristi (qui bono?), kdo je to sposoben narediti in kdo je kaj takega pripravljen storiti – je, da je šlo za provokacijo tujih obveščevalnih služb, ki so jo ustrezne francoske službe dopustile.
Ne vem, koliko je v vsem tem resnice. Upam si pa trditi, da so te in takšne teorije zarote vsaj toliko verjetne, kot je verjetna uradna različica. Gre konec koncev za to, kaj si mislimo o naših vladajočih, kaj menimo, da od njih lahko pričakujemo. Se nam zdi verjetno, da bi kak musliman, ki se počuti razžaljenega in v katerem se kuhata jeza in bes, posegel po orožju? Več kot očitno je, da se nam zdi. Ali pričakujemo, da bodo sile, ki nam vladajo, posegle po terorizmu, da bi uveljavile svoje interese ali varovale svoje privilegije? Večina najbrž ne. Teoretiki zarot imajo veliko bolj realističen pogled na naravo vladajočih sil in ne le ne izključujejo možnosti, da bi bile te sile pripravljene poseči po terorizmu, temveč to od specifičnih vladajočih sil tudi pričakujejo. Načelno imajo prav.
