Takšna grozljiva, ekshibicionistična dejanja, predvsem pa takšna neverjetna nesorazmernost med deklariranim vzrokom in drastičnimi posledicami (pri 78 letih narediti samomor, in to v cerkvi, ker bo neka skupina ljudi dobila neko pravico), imajo vedno zapletena ozadja, ki razkrivajo povsem drugo sliko od tiste deklarirane »skrbi za družino. Koliko navzočih otrok v cerkvi je s svojimi raztreščenimi možgani za zmeraj zaznamoval?
Venner je bil skrajni desničar, njegov oče je bil član francoske fašistične organizacije, sam pa je kot prostovoljec zatiral alžirski boj za osamosvojitev znotraj tajne vojaške organizacije, ki je mučila ujetnike in načrtovala atentat na de Gaulla; zato je bil leto in pol zaprt. Nikoli se ni odrekel poveličevanju Pétainovega kolaborantskega režima, zato je vsa leta sodeloval z ultradesničarskim politikom Le Penom, bivšim legionarjem v Indokini, in kasneje z njegovo hčerko Marie Le Pen. Vennerjevo nasprotovanje gejevskim porokam je v resnici le drobec tega, kar je zaznal kot »veliki problem«, a tega ni mogel na ves glas tuliti po ulici: ogroženost bele rase v Franciji in Evropi zaradi priseljencev. Torej ne le homofob, ampak rasist in ksenofob, islamofob, antisemit, ki je na blogu pozival »domoljubne državljane čiste krvi«, naj ohranjajo svoje gene z razmnoževanjem… To je torej v resnici ta »obramba tradicionalne družine«, to paranoično sovraštvo do vsega, kar nismo »mi«, povezano z bolestno željo po herojstvu (»potrebna so nova, spektakularna in simbolična dejanja, da bi prebudili spomin na naš izvor«, je zapisal pred smrtjo) in s prikrito homoseksualnostjo (kajpak, večina homofobov ima ta problem). Poznavalci njegovo dejanje diskretno povezujejo z zgledom japonskega pisatelja Jukia Mišime, geja, ki je po spodletelem operetnem državnem udaru leta 1970 naredil samomor, obredni seppuku. In za nameček: Venner je bil na smrt bolan. Tako in tako bi kmalu umrl. In je hotel še iz tega iztržiti košček slave…
Desničarska političarka Marie Le Pen mu je skušala to poslednjo željo celo uresničiti: »Vse spoštovanje Dominiqueu Vennerju, katerega zadnja in povsem politična gesta je klic po prebuditvi francoskemu ljudstvu.« Povzdigovanje samomora? Res, tem gorečim vernikom ni sveto prav nič, kadar gre za njihove najbolj pritlehne politične ambicije. Javnost je ob tej pokvarjenosti v grozi le odvrnila pogled.
Ta zgodba se zdi skrajna, a je hkrati do konca splošna. Je značilno evropska zgodba: pritajeni fašizem, domobranstvo vseh vrst, ki ga vse bolj redi kriza, pospešeno prodira skozi vse družbene pore, kot svet stara zgodba o namenu, ki upravičuje vsa sredstva, o premeščanju problema, iskanju krivca in grešnega kozla, ki mu je treba za našo odrešitev prerezati vrat. Kot nova kuga se širi po Evropi.
Že površen pogled v francosko dogajanje dokazuje, da je najširša javnost s homoseksualnostjo živela že desetletja, da jo je sprejemala ali dopuščala, pluralistično posvojila kot svoj del, tudi če se z njo ni strinjala. Francija ni Saudska Arabija, zato se je zdela zakonska ureditev statusa za 100.000 odraslih homoseksualnih ljudi in 30.000 njihovih otrok v tej liberalni državi, potem ko je to naredilo že toliko drugih držav, pravzaprav logičen in pričakovan korak. Vse dokler nista v njem zavohala svoje priložnosti desnica in Cerkev.
In začela se je »francoska pomlad« (jasno, tudi v poimenovanju naši desničarji niso izvirni), nastopila je dikcija, kakršno vsi dobro poznamo iz naše »pomladi«: obramba družine, ena sama lepa civilna pobuda, ena sama spontana obramba morale, ki bi v imenu svojih otrok kaznovala otroke istospolnih. Ki je v Franciji postala tako nasilna, da je zahtevala resne posege policije. In v kateri ni bilo nič politike, ne, ne, kje pa, ena sama skrb.
Se spominjate Aleša Primca, dobrega človeka, ki mu je tudi šlo le za blagor otrok, nič politike, nič, nič? No, te dni se je aktivno ukvarjal s podporo politiku, ki dvajset let na vseh mogočih oblastnih pozicijah oblači naša življenja, pravkar pa se posveča novemu, shizofrenemu manevru, kako regularni sodni proces povezati s tistim neregularnim iz prejšnje države, kako svojo tedanjo žrtveno pozicijo nategniti na današnjo situacijo, kako biti hkrati najvišji politik, ki tako rekoč uteleša državo (»s tabo gremo do konca«, so včeraj zapisali njegovi fanatični privrženci), in huligan, ki jo na cesti ruši, kadar mu ne služi. Kako v enem zamahu zvrniti na glavo dejstva in sproducirati novo »resnico«, tako »resnico«, ki ga bo izvzela iz sodne obravnave, kakršna je namenjena običajnim smrtnikom, in mu bo na veke vekov nataknila imunitetni svetniški sij, amen.
Kaj lahko naredi država oziroma politika, če ni ugrabljena, proti takim poskusom ugrabitve? Lahko vztraja, mora vztrajati pri svojih demokratičnih načelih in obljubah. In natančno to je naredil Hollande. Klonil ni ne pred politično instrumentalizacijo ulice ne pred fizičnimi obračuni v skupščini. Zakon o poroki so sprejeli, ker odpravlja še eno kršitev človekovih pravic, še eno diskriminacijo – kar je primerljivo s težo, ki jo je imela v Franciji ukinitev smrtne kazni leta 1981. Tudi tisti ukinitvi so mnogi nasprotovali. Danes je sramota le, da je niso ukinili že prej.
In še nekaj je naredil Hollande: uprl se je zlorabi besed. Besed, kot so odporniško gibanje, kolaboranti, ki so jih nasprotniki poroke za vse zlorabili tako, da so sebe razglasili za odpornike, tiste, ki so zakon podpirali, pa za kolaborante. Francija ni Slovenija, tam je jasno, kdo se je nacizmu in zasedbi države uprl, kdo je kolaboriral in kdo je bil torej na pravi strani: »Nihče nima pravice uporabljati teh besed za obrambo današnjih idej – če je temu sploh mogoče reči ideje. Kajti te besede imajo pomen, ki se ga je treba vedno spominjati.«
