To so besede predsednika Olimpijskega Komiteja Slovenije Janeza Kocijančiča. Tu smo torej. Skriješ se za družbeno najnevarnejšo med vsemi »nedolžnostmi«, namreč za tisto, da si pač zgolj fizik ali zdravnik ali geograf in te politika ne zanima, in razglasiš, da je tvoj fevd nedolžen. Da je nad politiko, torej po tej logiki nad človekovimi pravicami, nad zatiranjem. Mi gremo le tekmovat. Naše edino etično merilo je štoparica.
Najvišji športni funkcionar tako brez kančka zadrege uporablja propagandni manipulativni besednjak najhujše sorte. Poglejmo stavek za stavkom.
Tudi on gotovo ve, da je olimpizem, odkar je bil v moderni dobi leta 1886 ponovno obujen, izvorno politični projekt. Francoski baron Pierre de Courbetin, ki je takrat organiziral prve igre po tistih antičnih, je namreč ugotovil, da je Francija izgubila vojno s Prusi zaradi slabe telesne kondicije francoskih vojakov. Promocija športa, ki je bil kajpada le moški, izključitev žensk pa seveda politična, je imela v prvi vrsti vojaško-politične motive. Te prve igre so obnovili v Atenah, že naslednje pa v Parizu. Ker je dogodek odmeval in je politika v tem zaslutila svojo korist. Je treba kaj dodati o olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu? O tem, da je Hitler prepovedal udeležbo Judom in temnopoltim, a so se temu z grožnjo bojkota uprle nekatere druge države? Ali pa naj spomnim na OI v Pekingu, ko je zatiralska politika polikala svojo podobo do blišča? Ali gre na OI in pri večini športnih tekmovanj zgolj za dosežke posameznikov? V tem primeru mahanje z nacionalnimi zastavami, torej z nacionalno pripadnostjo, brez katere politika ni možna, sploh ne bi bilo potrebno.
»Številni želijo izkoristiti pozornost reflektorjev, usmerjenih v olimpijske igre, za to, da bi se ukvarjali z drugimi temami,« meni Kocijančič. Vsekakor. Poleg politike je ta druga tema predvsem ekonomija. Brez nje olimpijske igre niso možne, brez milijard, vloženih v grozljivo predimenzionirano športno infrastrukturo, v blagovne znamke, televizijske prenose, oglaševanje, v vzgajanje in plačevanje športnikov, olimpijskih iger ne bi bilo, pa tudi službe gospoda Kocijančiča in preostalih funkcionarjev po vsem svetu ne. A seveda Kocijančič nima v mislih vsega tega biznisa, prisesanega na šport, le zakaj, saj je tudi sam že dolgo njegov del. »Druga tema«, ki jo ima v mislih, je seveda gejevski aktivizem.
Toda tudi opozarjanje na zunajšportne teme na OI ni nič novega, posamezniki in skupine so igre vedno razumeli tudi kot prvovrstno priložnost za promocijo idej ali za proteste zoper tiranijo v državi, ki so se denimo v Mehiki končali s strahovitim policijskim klanjem. Nemalo je bilo tudi političnih bojkotov – ZDA so leta 1980 bojkotirale OI v Moskvi zaradi napada SZ na Afganistan; SZ v odgovor naslednje OI v Los Angelesu. Danes, ob suspenzu demokracije, pa so se politiki vseh polov očitno zedinili, da jim bojkoti ne koristijo, čas ideoloških nasprotij je minil, nastopil je čas neoliberalne solidarnosti, vsaj ko gre za denar zanje ter kruha in iger za ljudstvo.
Tisto, kar Kocijančič torej zamolči, je dejstvo, da so na OI zaželeni samo trije: šport, uradna politika in posel, vse drugo pa naj bi takrat molčalo in čakalo, da bo karnevala konec.
Najhujša pa je tretja Kocijančičeva ugotovitev, da so olimpijske igre zaradi športa »in ne za to, da deformirajo Rusijo«. Deformirajo Rusijo? Z mavrično zastavico? Kaj vraga pa naj bi to pomenilo? Rusija bo, tako kot Kitajska, za čas OI v hladilnike pospravila čisto vse domače oporečnike, ki bi upali čivkniti proti oblasti ali proti OI, o tem si nihče ne dela utvar. Rusija je namreč krepko deformirana, in če je nekoč veljalo, da igre morda, kot korenček politiki, v državo prinesejo tudi nekaj politične sprostitve, nekaj vljudnih koncesij demokraciji, je vsaj od Pekinga naprej vsakomur jasno, da država iz tega črpa le prestiž, zatiranje domače opozicije pa se še okrepi. In Putin pač ni nekdo, ki bi zamudil to priložnost.
Prav nasprotno: te dni je Guardian poročal o vrhunskem nadzornem sistemu telefonov, elektronske pošte in socialnih omrežij, ki ga Rusi v črnomorski regiji gradijo posebej za to slavnostno priložnost. Sistem je menda tako učinkovit, da se ameriškim prisluškovalcem NSA od zavisti solzijo oči, ameriška oblast pa, zaskrbljena zaradi možnih zlorab (??!), svoje državljane opozarja, naj v Soči odidejo s povsem praznimi pametnimi telefoni ali računalniki, ker bodo vsi njihovi podatki, osebni, poslovni ali socialni, lahko prečesani; baterijo naj odstranijo takoj, ko naprave nehajo uporabljati. Ruske protiobveščevalne (in ne protiteroristične) službe FSB bodo brez vsakega nadzora pravosodja lahko prečesale celotno omrežje že po eni ključni besedi. Na primer »Navalny« ali »gej«. In vas umestile v to ali ono sumljivo mrežo. Če bodo Rusi dosledno izvajali tudi pravilo o prepovedi politične, verske in rasne propagande na olimpijskih prizoriščih (mavrična zapestnica, ruta na glavi ali pa atletsko temnopolto telo, ki je res najbolj nevarna rasna propaganda), bodo OI na koncu še najbolj podobne velikanskemu sofisticiranemu gulagu. Enako brezpravne, z enako zgarano delovno silo, le z boljšo hrano. In zanesljivo bodo dosegle vsaj en svetovni rekord: v vohunjenju in nadzorovanju športnikov.
Ali bi torej podpora športnikov pravicam gejev lahko deformirala Rusijo? Ali pa drži obratno: da bi športniki ravno zaradi sebe in svoje slave morali izredno paziti, da promovirajo demokratičnost in človekove pravice? Da kot vzorniki milijonom otrok promovirajo pravičnost? S tem nočem reči, da naj po ulicah Sočija tekajo v mavričnih tangicah. Reči pa hočem, da se je sramotno zatekati v floskulo, da je šport ločen od družbenih in političnih dogajanj, da so zgolj športniki, ne pa tudi državljani, in to državljani z izjemno velikim vplivom, s tem pa tudi z izjemno družbeno odgovornostjo. Zdi se, da to pri nas razume predvsem Rajmond Debevec.
