Prva vaja se je začela 31. marca 1991 v Karlovcu, ko sem se znašel v prvi enoti jugoslovanske vojske, ki je zapeljala na cesto z bojno nalogo in s tem uradno odprla jugoslovansko klanje. V naslednjih treh mesecih, ki smo jih preživeli v šotoru sredi polarnega mraza, je strah našo skupno resničnost, ki je bila do včeraj resničnost pivskih bratov in soborcev, popolnoma spremenil. V izpraznjene prostore med nami so vdirale sveže konstruirane kolektivne (nacionalne) identitete in brisale vse, kar je bilo človeškega v nas. Faze preobrazbe verjetno govorijo o stopnji ponotranjenja strahu: od zmedenosti, prizadetosti prek kričavosti, herojskega poguma do sovraštva in agresije. Na koncu je strah postal organski del naših misli, čustev, zagona, motiva in zaznavanja, povedano z besedami Claudia Magrisa. Preden smo se zavedli, smo stražo iz snega tam zunaj preselili v šotor in začeli stražiti drug drugega.
Druga ponovitev se je zgodila leta 1998, ko sem, podobno kot kolega Dežulović, dobil za dedka Mraza raka na modih. Mesec dni, ki sem ga zaradi postoperativnih težav preležal v sobi za intenzivno nego, je razpadel na triurne cikluse. Po dveh urah umetno sproženih krčev pod petindvajsetcentimetrskim rezom na prednjem delu trupa, ki naj bi motor spravili k življenju, je sledila protibolečinska injekcija, ki me je za eno uro odrešila vsega. Neko noč ob koncu tretjega tedna pa sem namesto stote injekcije za umetne krče dobil banjo, v kateri je bila do mililitra natančno odmerjena količina vode, da mi ni zalila rane. Medicinske sestre so me s toplimi in nagajivimi nasmeški z vsemi cevkami in infuzijami vred dobesedno pretihotapile v kopalnico. Prvi stik z vodo po več tednih, prvo umivanje in britje po več tednih, učlovečenje v najbolj temeljnem, temeljitem in žlahtnem pomenu besede. Verjetno najlepše darilo v življenju. Verjetno najbogatejši mesec v življenju.
Glede na trenutno stopnjo naše nebogljenosti je mogoče tvegati optimizem, da je leto 2012 pod gladino iz nespoštovanja in sovraštva prineslo tudi veliko žlahtnega in lepega. Ampak najprej moramo prebaviti lastno agonijo. V tem trenutku smo do neznosnosti zavozlani sami vase, zvezani do točke negibnosti, kar še dodatno frustrira in prinaša še več prezira in sovraštva. Morda je tu eden od razlogov, da smo v letu 2012 dokončno legalizirali kulturo laži, tračev, ignorance, osebnih diskvalifikacij, stigmatizacij, socialnih destrukcij in drugih majhnosti. Kot da smo v letu 2012 drug drugemu podelili licenco za ubijanje, kot da smo državo spremenili v klavnico z dvema milijonoma žrtev, ki čakajo na zakol.
Menda je v prvem koraku res skrajni čas za priznanje, da je slovenski politiki po dvaindvajsetih letih sprenevedanja, laži, kraj, nespoštovanja pravnih norm (kaj šele dostojanstva) uspelo dokončati prvi vsebinski projekt v samostojni državi. Dvaindvajset let vbrizgavanja esencialnega domačijskega sovraštva s kontroliranim poreklom je letos menda dokončno obrodilo sadove. Naj že enkrat prevzamejo svoj del odgovornosti. Če ne, si jih zaslužimo. Morajo si dejansko pogledati v oči. Mogoče največja skrivnost v tem trenutku, tisti »kaj pa zdaj«, niti ni tak misterij. Desnica se mora končno soočiti z lastnim strahom v obliki Janeza Janše. Menda imajo ozaveščeno dejstvo, da v tej državi že nekaj časa ne volimo več »za«, ampak samo še (če sploh) »proti«. Desnica je zaradi strahu pred Janezom Janšo že leta v agoniji, po letu 2012 pa sploh ne more zmagati na volitvah. Niti z volilno abstinenco. Hkrati je odhod Janše enako pomemben tudi za konsolidacijo levice. Dokler je na sceni Janša, je tako rekoč vseeno, kdo vodi levo stran. To je potuha, ki jim omogoča preživetje, ne da bi opravili resen razmislek o svojem početju in namenih. Navsezadnje jih je ležernost pripeljala tako daleč, da niti podarjene zmage na volitvah niso več sposobni spremeniti v oblast. Z desnico, ki bi videla onkraj revanšizma in bazičnega sovraštva, bi se stvari bistveno spremenile tudi za njih. Jasno, Zoran Janković je kot Janez Janša vprašanje osnovne higiene in ne resne debate. Človek mora oditi. Morda smo imeli več sreče kot pameti in bo dr. Danilo Türk tvegal izlet v »pravo« politiko. Njegova kultivirana roka bi bila lahko prava mera za prvo konsolidacijo levice, za katero je skrajni čas, da se neha skrivati za bavbavom nacionalne države in ugotovi, kje je pravi problem. Verjetno v dejstvu, kot pravi Mladen Dolar, da »države danes niso sposobne opravljati svojega posla«.
Kakor koli že, jutri zjutraj, 1. januarja 2013, se ne bomo prebudili nič bolj strukturirani in kultivirani, ne bomo bogatejši in večji za tradicijo in izkušnjo, ki jo nimamo. Prebudili se bomo v družbo razbitih entitet, ki kaotično trkajo kot atomi v primarni kozmični juhi. Med nami ne bo nič več spoštovanja, spoštovanje ne bo vrednota, kaj šele kriterij. Kar nam ostane, je verjetno najprej doumetje, da je vse, kar je bilo in kar je v tej državi s politiko, politiki in vsem drugim vred zgolj portret naše lastne majhnosti. Drugega odgovora preprosto ni. Iz tega je mogoče takoj povleči kup zdravilnih sklepov in nastavkov. Lahko se recimo zavežemo, da bomo po svojih močeh in zmožnostih branili redke oaze normalnosti in kultiviranosti, ki jih imamo raztresene po različnih družbenih sferah in podsistemih, da jih bodo še bolj dosledno branili, na ulici, doma, v komunikaciji, kjer koli in kadar koli. Zdi se, da je obramba teh drobcev hkrati naš trenutni doseg. In edina osnova, na kateri lahko naslednje generacije začnejo sestavljanje prve civilizirane in kultivirane platforme v naši zgodovini. In morda to niti ni tako malo.
