Mimogrede rečeno, znanost in kultura sta daleč boljša izvozna artikla od tistega, kar ponuja slovensko gospodarstvo. Kje v gospodarstvu najdemo kaj primerljivega s Slavojem Žižkom? Poznam več mednarodno priznanih slovenskih umetnic in umetnikov, kakor je »uspešnih slovenskih gospodarstvenikov« (zveni kot šala) vseh skupaj. Kdaj smo nazadnje slišali za kakšne slovenske poslovne dosežke ali za dobro izpeljane gospodarske projekte? Tudi to je argument proti privatizaciji. Si res želimo, da jo izpelje trop diletantov? Ekonomska politika temelji na verovanju. Grški zgled daje o tem jasno sliko. Država je sledila strogim varčevalnim ukrepom, ki jih je zaukazala trojka, in obubožala. Ukrepi so izhajali iz verovanja, da bodo zalegli. In če tako delujejo največje finančne institucije (skupaj z evropsko komisijo), kako je potem šele na nižjih ravneh! Čeprav so inženirji teh ukrepov zdaj malce osramočeni, verovanje v varčevalne ukrepe, kamor sodi tudi privatizacija, še kar vztraja. Tudi o Junckerjevem projektu povezovanja med javnim in zasebnim kapitalom lahko le verjamemo, da se bo »sinergija« obrestovala. Lahko pa si predstavljamo tudi drugačen scenarij: ne bo prišlo do tega, da bi se javni in zasebni interes povezala za kakšne družbenokoristne projekte, temveč bodo zasebni interesi vdrli v javne in si jih (v perspektivi, postopoma) podredili. Države bodo dolžnice zasebnikom. Saj v dobršni meri je že tako, toda če se Junckerju posreči, država ne bo imela sploh nobenega diskrecijskega prostora več. Moj argument je torej spet političen.
Raziskave niso potrdile ekonomske utemeljenosti privatizacije. Kdo lahko v takih okoliščinah vztraja pri privatizaciji in jo celo še agresivneje potiska v ospredje? Le tisti, ki bodo imeli od nje korist. Razdelimo jih lahko v tri skupine. Poslovneži bodo zaslužili (poceni nakupi, manevri s kupnino). Oblasti se bodo prikupile Bruslju in finančni eliti (dobre službe za bodoče bivše državne funkcionarje). Tisti, za katere je neoliberalizem politična (skoraj bi zapisal verska) platforma, s katere naskakujejo oblast (ali kogar koli že), pa bodo pridobili kredibilnost in moč. Sami plenilski razlogi.
Temu se ni mogoče upreti po malem. Potreben je preobrat. Prednost prizadevanj za privatizacijo je, da jo podpira skoraj vsa politična elita, medtem ko smo tisti, ki od nje ne bomo imeli koristi, razdeljeni ne le po vprašanju privatizacije, temveč še po vrsti drugih, manjših in večjih vprašanj. Lahko se moralno poenotimo, kakor smo se ob »vstaji«, vendar stihijsko sesuvanje oblasti ne daje dobrih rezultatov. Nazadnje dobimo še več istega kakor v Mariboru. Zmaga Sirize v Grčiji pa je pokazala, da se lahko ljudje uprejo tudi organizirano, če imajo ustrezno spodbudo. Zasluge za ta volilni izid imajo nedvomno prav varčevalni ukrepi EU. To bi moralo politike resno zaskrbeti. Reakcija tolikšnega obsega ne ogroža le nekaterih elit in njihovih koristi, temveč celoten sistem zasebnega okoriščanja z državnim premoženjem. Mogoče je prvi korak k preobratu.
Podobna pričakovanja pri nas zbuja Združena levica. Če je dovzetnost za spremembe sorazmerna s stopnjo krize, ki jo doživlja prebivalstvo, potem lahko razliko med volilnima izidoma za Sirizo in ZL razumemo kot razliko med dvema stopnjama krize (kakor jo doživlja prebivalstvo). Toda za spremembo sistema je treba nič manj kot zmagati na volitvah. Običajen odziv politikov na zahteve po spremembah sistema je sklicevanje na »politični realizem«: razmerja so, kakršna so, treba se je pogajati… Toda če smo res realistični, ne bomo spregledali, da so slovenske parlamentarne stranke – z izjemo ZL, ki je na tej sceni novinka – v klinču, saj so skupaj spletle strukturo, iz katere se zdaj ne morejo izviti, tudi če bi hotele, ne da bi porušile strukturo in ogrozile same sebe. Zato ni realistično pričakovati, da se bodo stare stranke resno (se pravi kaj več kot kozmetično) spravile na sistem. Realistično gledano se v politiki ne bo spremenilo nič, če se ne bo spremenilo vse.
Kakor je dejala Naomi Klein, nobena od mogočih rešitev naših današnjih težav ni neradikalna. Mislila je sicer na globalno segrevanje, a tudi ta težava je v temelju politična. Ne bo nas pokončalo globalno segrevanje (saj ga sami povzročamo), temveč to, da ga v obstoječih političnih okvirih ne moremo ustaviti. Med viri političnega radikalizma, če tako rečemo zahtevam po spremembi sistema, so vedno tudi razmere, v katerih po mehki poti ni mogoče doseči ničesar. V obrambo pred takimi zahtevami pa se meje sistema še utrjujejo in generirajo politično »opcijo«, ki omogoča sistemu preživetje in ki nam dejansko vlada: radikalni oportunizem.
