Da bi jo sploh videli, morate biti za začetek član tega zelo zaprtega in ozkega kroga ljudi. Celo potem morate več mesecev pisati zahteve in prošnje. Ko vam končno odobrijo dostop in vpogled, vas peljejo skozi labirint hodnikov, z dvigalom vas spustijo neznano kam, potem greste skozi nešteta vrata v nekaj, kar je očitno kontrolna soba. Tam boste najprej natančno prebrali petnajst strani varnostnih napotkov, izjavili boste, da ste razumeli vsa opozorila, nato pa podpisali še pogodbo o tajnosti, s katero se boste zavezali, da nikoli nikomur pod nobenim pogojem ne boste izdali njene vsebine. Potem morate pred pripadniki varnostne službe odložiti mobilnik, kamero in vse elektronske naprave, ki jih imate. Ko greste na koncu skozi rentgensko kontrolo in vas pred vrati še enkrat preišče namrščenec z miniaturno slušalko v desnem ušesu, lahko končno vstopite v »tajno sobo«.
V skromno opremljenem prostoru je samo ena miza in na njej je – Knjiga. Za listanje po njej imate na voljo točno dve uri in ves ta čas bo za mizo za vsak primer sedel uslužbenec varnostne službe, ki bo pazljivo spremljal vsak vaš gib. Res je, da vam dovolijo delati si zapiske, a na posebnem listu papirja z vašim imenom in podatki, da bi se v primeru, da bi informacije ušle v javnost, dobro vedelo, kdo je bil vir. V tako kratkem času seveda nihče ne more prebrati dva tisoč strani. Zato mrzlično listate po knjigi in se trudite, da bi si zapomnili čim več čim bolj pomembnih stvari, a dve uri prehitro mineta, tudi ko gledate tekmo Maribor – Chelsea, kaj šele, če poskušate ugotoviti, kaj piše v najbolj varovani, najbolj skrivnostni in najbolj tajni knjigi na svetu. Pri tem pa veste, da tega tako in tako ne smete nikomur povedati.
Pozneje ta večer, ko vas bo žena sumničavo vprašala, kje ste se tako dolgo zadržali po službi, se vam bodo spet prikazali strogi paragrafi pogodbe o tajnosti in grozeči pogledi tistih namrščencev s slušalkami v ušesih, tako da boste ljubljeno pogledali v oči in na kratko rekli: »Bil sem pri ljubici.«
Tveganje, jebiga, je manjše.
Zveni kot članek s kake od tistih idiotskih newworldorder-dot-com spletnih strani o bilderberški skupini, trilateralni komisiji, prostozidarjih in chemtrailsih ali kot predlog za visokoproračunski hollywoodski conspiracy-triler, a ni nič od tega: če verjamete ali ne, gre za običajen postopek, s katerim se te dni poslancem evropskega parlamenta omogoča omejen vpogled v dva tisoč strani supertajnega besedila Transatlantic Trade and Investment Partnershipa, famoznega TTIP, trgovinsko-investicijskega sporazuma Evropske unije in Združenih držav Amerike!
Ne gre torej niti za Bilderberg, niti za trilateralo, niti za recept za Coca-Colo, niti za arhiv slovenske udbe, ampak za največji trgovinski sporazum v zgodovini in za temeljno strateško pogodbo Evropske unije, veliko pomembnejšo in težjo od tisoč milijard dolarjev vredne letne trgovinske menjave z Združenimi državami: po pariški pogodbi iz leta 1951 je to najpomembnejši dokument v vsej zgodovini Unije, knjiga, ki bo evropske kapitalistične standarde prilagodila ameriškim in povsem določila vaše življenje – od tega, kaj in kako boste delali, do tega, kaj boste jedli in katera zdravila jemali. To je dokument, s katerim bodo velike multinacionalne korporacije na koncu prevzele nadzor nad vašim življenjem, smešen, zastarel koncept suverene države in suverenega posameznika pa bo končno in za vedno ostal v romantičnem dvajsetem stoletju. Ravno tako kot tista, kako se ji že reče, saj veste, tisto zafrkavanje s pravico do glasovanja, z volitvami in človekovimi pravicami... aja, demokracija.
Ne le, da o ključnem dokumentu za prihodnost vaše države in celotne Evropske unije ne veste prav nič: o njem nimajo pojma niti ljudje, ki ste jih izvolili, da vas zastopajo v državnem parlamentu, niti ljudje, ki ste jih izbrali, da vas predstavljajo v Bruslju, a ker pripadate pritlikavi in povsem marginalni naciji – ki med Evropsko unijo in Združenimi državami funkcionira nekako tako kot nepomembna statistična napaka – je precej gotovo, da o tem dokumentu nimata pojma niti premier vaše vlade niti predsednik vaše države. Samo nekaj slovenskih in hrvaških poslancev v evropskem parlamentu je sploh dobilo priložnost, da bi dve uri imeli v rokah ta dokument, a vprašanje je, ali so jo sploh izkoristili ali pa so na koncu res bili pri ljubici: vsekakor bi bili v demokratični Evropi leta 2015 v dobro vseh to veliko bolj koristno porabljeni dve uri.
Preprosto, zunaj interesov velikih prehrambnih, biotehnoloških, farmacevtskih in drugih korporacij ne obstaja prav nič, s čimer bi ameriški in evropski mastermindi lahko pojasnili, zakaj mora biti takšen sporazum klasificiran kot Projekt Manhattan. Če gre res za javni, torej vaš interes, zakaj potem vi o tem ne smete vedeti nič?
Toliko o sanjah o demokraciji, ki ste jih sanjali v tistih sivih dneh komunistične diktature, v tistem mračnem nedolžnem obdobju, ko niste imeli pojma niti o tem, kaj piše v tajnih pogodbah, niti kdo so tovariši, ki jih pišejo in podpisujejo. Sumničavim ženam pa so pojasnjevali, da so cel večer brali besedilo trgovinskega sporazuma z ZSSR.
Tveganje, jebiga, je bilo manjše.
