»Ne vem, mene predvsem zanima, če mi vi še zaupate …«
»Če te sprašujem, menda pomeni, da ti zaupam …! Poslušaj, mi smo to stvar skupaj izpeljali in ta stvar je čista. Zdaj je treba izpeljati do konca proces njene legitimacije. To je naš nacionalni interes in zato moramo ljudi, ki so bili na najbolj odgovornih funkcijah pri kreiranju, rešiti raznih hipotek, ki nam jih očitajo sovražniki. Vključno z mednarodnimi vprašanji, sodnimi procesi itd., ki imajo dolgoročne cilje. Zato ti moram takoj na začetku povedati, da iz osebnih razlogov ne bi nikoli dovolil, da te kdo izroči sodišču, ker bi bila iz zgodovinsko-političnih razlogov to sramota za naš narod.«
Ta dialog bi se lahko zgodil marsikje in to v precej širokem časovnem razponu. Tudi pri nas, nedvomno, in tudi, če ne predvsem, v aktualnem trenutku. V tem primeru imamo pred sabo celo tipičen posttranzicijski dialog med pomembnima akterjema polpreteklega obdobja. V njem se odslikava stanje prehoda iz enega stanja, ki ga zaznamujeta dvajsetletna primarna akumulacija kapitala ter okolje pravne stihije, netransparentnosti in vsesplošne plemenske kraje in goljufije, v novo stanje, poimenujmo ga za to priložnost stanje primarne akumulacije kredibilnosti, ki ga zaznamujeta povišana senzibilnost družbe za raznorazne deviacije ter vzpostavljanje novih civilizacijskih in pravnih standardov. Konkretno, v dialogu recimo naletimo med drugim na slovito sintagmo polpreteklega obdobja, na »nacionalni interes«. Danes vemo, da to pomeni ali nelegalno finančno transakcijo ali pa reševanje lastne kože. V zgornjem primeru gre za oboje. Prva faza je končana, druga faza pa glavna skrb operativca, saj se očitno dobro zaveda, iz kako krhke in hitro pokvarljive snovi je zaupanje, sploh v kritičnih situacijah, v fazah raznih prehodov in konsolidacij.
Takšnih in podobnih posnetkov, prisluhov, prepisov in zapisov je na svetovnem spletu, kolikor hočete. Dobesedno. Svet postaja čudno prozoren, nekako gol, že kar nemočen. Skrivnost je vse bolj redka dobrina in morda naslednja velika tržna niša. Nevednost, glavno orožje srečnih, postaja redek privilegij, ki zahteva jasen načrt ter veliko natančnosti in doslednosti. Spregledovanje, odmišljanje in nevidenje stvari, ki so naša glavna orožja za lajšanje življenja in njegovih absurdov, zahtevajo vse več virtuoznosti. No, z Julianom Assangeom, Aaronom Swartzom in zdaj še z Edwardom Snowdenom postajajo praktično neuporabna, kot da so dokončno stvar preteklosti.
To je poanta razkritij teh treh oseb, ki jih, mimogrede, poleg izrazitega občutka za pravičnost povezuje tudi depresija. Kakor koli obrnete, niso povedali kaj dosti novega. Če smo si v tostranstvu prigarali vsaj eno pošteno dozo deziluzije, potem smo tudi pred Snowdenom vedeli, da največjim in najmočnejšim ne gre primarno za vprašanja zakonitosti, pravičnosti, humanosti in preostalih altruističnih priboljškov, ki jih delijo na mednarodnih konferencah, ampak za vprašanje, kaj je v določenem trenutku operativno in tehnično izvedljivo v okviru umetnosti možnega. Gre za soočenje, ne za odkrivanje, gre za (prisilno) ozaveščanje situacije, gre za novo dozo deziluzije, gre za situacijo, ko postane spregledovanje kratko malo nemogoče.
Ne, ni mogoče pogledati stran. Preblizu je počilo. Snowden je našim najbolj zaupnim prijateljem, ki slišijo na imena Microsoft, Yahoo, Google, Facebook, Skype, Youtube in Apple, snel z obrazov prijazne uporabniške nasmeške, odprl njihova drobovja in nas prisilil, da se zagledamo v neskončna, nepregledna skladišča podatkov. Soočil nas je, kar smo sicer že vedeli, ne da bi si upali dokončno racionalizirati, da ti podatki odtekajo v centre moči in da se prek njih izvaja nadzor. Zdaj, tukaj, na delovnih mestih in v doma, v budnosti in v spanju. Brati Orwella po Snowdenu na ravni literarne metafore pomeni, da se po virtualnem svetu gibljemo z naivnostjo, ki jo bomo v analognem svetu prej ali slej plačali. Dojemati po Snowdenu teorijo metuljevih kril še vedno v kontekstu analognih sončnih vzhodov in zahodov, torej kot metaforo o prefinjeni, subtilni in nedojemljivi povezanosti analognih pojavov, pomeni spregledovati enega ključnih, tako rekoč Newtonovih zakonov virtualnega sveta, v katerem vsesplošna prepletenost ni stvar analogne intuicije, ampak precej preprostih programov za obdelavo podatkov. Snowden nas je tako rekoč prisilil, da smo vsaj za trenutek obmirovali in si poskušali predstavljati vsa ta neskončna virtualna skladišča, v katerih je shranjena tako rekoč vsaka naša beseda, zabeležena vsaka odločitev v vsakem virtualnem križišču, shranjen vsak klik z miško, vsa naša elektronska pošta, vsi telefonski in videoklepeti, vsa internetna telefonija, vse izmenjane fotografije, vse prenesene datoteke, obvestila o prijavi na kateri koli spletni strani, podrobnosti o dejavnostih na družabno-družbenih omrežjih… Soočil nas je, da ne gre več samo za te naše nadzorne kamere, ki včasih delajo, včasih pa tudi ne delajo, niti za fotoaparate, magnetofone in spominske diske v naših pametnih telefonih, ki po letu dni pristanejo v smeteh, da ne gre več samo za prisluhe prve generacije naših specializiranih kriminalistov, ki sledijo izhlapevanju milijonov, medtem ko zbirajo drobiž za pašteto, ampak za radikalno drugačne dimenzije. Soočil nas je z dejstvom, da se v tem svetu preprosto ni več mogoče skriti, niti na konec sveta, v Slovenijo.
Podoba neskončnega virtualnega skladišča je nevzdržna. Vzhodnjaki bi sliko verjetno poimenovali utelešenje karme. Skozi naše oči pa je ta virtualni balon, prepoln tranzicijske nesnage, kot je dialog iz začetka teksta, prej utelešenje izvirnega greha dvajsetletnega tranzicijskega kaosa. Lepa popotnica za srečno prihodnost.
(PS: Začetni pogovor je prisluh telefonskega pogovora med Miloševićem in Mladićem leta 1996, torej po leta po genocidu Srebrenici. Vir: Youtube.)
