Osnovna formula politične situacije po Janši gre takole: Janša je odšel, a to je šele začetek in protesti se morajo nadaljevati. Čeprav formuli načeloma ni mogoče oporekati in čeprav že sama na sebi demonstrira, da se je nekaj vendarle le premaknilo, se v trenutku, ko iz abstraktnega stopimo v konkretno, pojavi problem. Zaradi sistema, ki je poskrbel, da razen na željo vlade ni mogoče vzpostaviti praznega prostora brezvladja in neposredno priti do predčasnih volitev, ko bi bila edina možnost takojšnja in vsesplošna organizacija alternative, zgornja formula nujno vključuje dodatni element: imamo novo mandatarko in očitno bomo dobili novo vlado. In če v to vsaj zasilno privolimo (in dejstvo je, da proti temu praktično nihče ne protestira), se formula nujno pretvori v zagatno povezavo dveh trditev: imamo novo vlado, pa vendar moramo s protesti nadaljevati IN s protesti moramo nadaljevati, pa vendar imamo novo vlado (ki ji moramo dati priložnost).
Če se odrečemo skušnjavi, da bi izbrali le eno od obeh pozicij, če se torej upremo vabi, da bi izbrali bodisi prvo možnost in se na protestih združili z desnico bodisi drugo možnost in se na kavčih pridružili stari levici, moramo priznati, da smo v težavah. Ali drugače, ker si ne moremo privoščiti niti zgolj nadaljevanja niti zgolj konca protestov, se znajdemo v precepu hkratnega upora in kolaboracije, hkratnega entuziazma in kompromisov, hkratnega nezaupanja in (prazne) vere – na videz torej prav na tistem mestu, kjer se levi volilci nahajajo že ves čas od nastanka države.
In namesto da bi v tem trenutku nasedli na ta videz ter čakali, kako se bo obnesla nova vlada (če nisem popolnoma nor pesimist, bo ta vlada v najboljšem primeru še ena »protikrizna« vlada, torej vlada, ki bo svoje delo reducirala na nujne protikrizne ukrepe, pozabila pa na vse mogoče predkrizne sistemske probleme), kako se bo torej obnesel tisti element zagate, ki je v svojem bistvu ostal nespremenjen, bi bilo morda bolje, če bi ponovno premislili jedro protestov, za katere ne vemo čisto dobro, ali bi z njimi nadaljevali ali ne – med tem premišljevanjem pa morda ugotovili, da za politično organiziranje ni treba čakati na datum predčasnih volitev.
Jedro protestov ni niti v ciljih (cilje je treba še odkriti), niti v afektu (ta nikakor ni specifičen za naše proteste), niti v zunanjih učinkih (čeprav je to prva vlada, ki je padla zaradi protestov, nikakor ne bi padla brez poročila KPK), temveč nikjer drugje kot v njihovem sloganu, v sloganu »Gotof si«, ki ni preprosto nekaj novega, temveč je produktivna pretvorba najmočnejše obrambe dosedanjega sistema, produktivna pretvorba floskule »vsi so isti«, torej prav tiste floskule, ki je dolga leta s pozicije apolitičnega davkoplačevalca vzdrževala istost vsega političnega. Če si le drznemo vztrajati pri »gotof si«, to ni enostavno logika apolitičnega upora proti vsem politikom. Medtem ko »vsi so isti« zgolj opisuje dejansko stanje ter pri tem ugotavlja, da so vsi isti, ker so vsi enako skorumpirani (in ker subjektivno dejansko niso, ta logika tudi deli odpustke), je logika slogana »Gotof si« napredujoča in zadeva tudi kolektivnega subjekta, ki jo izgovarja. Ne gre samo za to, da so gotovi vsi, ki so na oni strani, temveč proizvaja situacijo, ko sama ta stran za svojega načelnega somišljenika lahko ugotovi, da je gotof, pa če je še tak poštenjak. Gotof ni le tisti, ki je pokvarjen, temveč tudi tisti, ki se izkaže kot neoperativen, kot neučinkovit in v taktičnem smislu odslužen. A to, brez skrbi, ni enostavno personalno izključevanje. Vsak ima pravico, da misli po starem, a tudi nalogo, da se trudi misliti drugače – in še več, prav zato, ker ima logika »gotof si« potencial, da se ne zaustavi samo pri politikih, temveč lahko na isti način kritizira tudi preživeto teorijo, koncepte ali oguljene vsakodnevne fraze, je to v pravem smislu politična logika.
In dejansko, namesto da bi na silo vztrajali pri kakršnih koli protestih, s čimer bi se – če se za hip vrnemo v polje športnih floskul – znašli v situaciji, ko bi kljub nepovratnemu padcu motivacije vztrajali pri tem, da »bomo dali vse od sebe in pustili srce na igrišču«, na koncu pa proteste ob privoščljivih posmehih desničarskih novinarjev »zapustili sklonjenih glav«, moramo iskati načine, kako ohraniti sam slogan, kako ga iz klasičnih demonstracij razširiti v vse pore politike in družbe.
Protesti so dosegli dvoje. Na eni strani smo postali politično pametnejši (kar je, mimogrede, zelo otipljiva težava kolumnista, ki se želi diferencirati), a tudi mnogo bolj predrzni – in prav ta kombinacija je tista, ki se zgošča v sloganu »Gotof si«. In formula dialoga, ki bi ji morale slediti javne tribune in vse vrste družbenega delovanja, pa naj se odvijajo na cesti ali v zakotni pisarni, je naslednja: Praviš, da je večinski volilni sistem najboljši način za politično stabilnost? Gotof si. Praviš, da Slovenija rabi močno in homogeno vlado? Gotof si. Praviš, da je kriza predvsem kriza vrednot? Gotof si. Praviš, da je TEŠ 6 bolje dokončati, kot gradnjo zaustaviti predčasno? Gotof si. Praviš, da je Janševa vlada primanjkljaj sklestila na dobre 3 odstotke? Gotof si. Praviš, da je bolje, da Falcon čemi v hangarju, namesto da bi z njim leteli v Bruselj? Gotof si. Praviš, da je pametno, da se na avtobus mestnega prometa lahko vstopa samo skozi sprednja vrata? Gotof si. Praviš, da so vsi isti? Gotof si.
