Realnost je namreč, da nas čaka še vsaj eno leto rastoče brezposelnosti, vsaj še eno leto padajoče potrošnje gospodinjstev ter seveda vsaj še nekaj let javnofinančne konsolidacije. Tudi investicijska potrošnja podjetij se bo nadalje krčila, medtem ko bo agregatno investicijsko potrošnjo v osnovna sredstva reševalo trošenje države iz evropskih virov. Dejansko je edina res pozitivna vest v pomladanski napovedi napovedana rast izvoza, pri vsem drugem na Umarju naznanjajo zgolj manjše poslabšanje kot v zadnjih dveh letih.
Na srečo gre torej dobro našim evropskim sosedom in se naša vlada ob rastočem izvozu lahko kiti z njihovo kupno močjo. Nominalno se torej kaj lahko zgodi, da bomo, ko bodo znani dokončni izračuni rasti BDP za letošnje prvo četrtletje, z dvema zaporednima četrtletjema rasti tehnično končali z recesijo, vendar pa bo med formalnim izhodom iz najhujšega in tem, da bomo gospodarsko rast čutili v vsakdanjem življenju, minilo še kar nekaj časa.
Za kaj več robustnosti v gospodarski rasti je treba čim prej in čim bolj učinkovito rešiti problem prezadolženih podjetij. Na to opozarjata poleg mnogih drugih tudi Umar in zadnje poročilo evropske komisije o Sloveniji. Podobno kot preostale analize stanja v Sloveniji ugotavljajo, da akumulirani dolgovi prezadolženim podjetjem onemogočajo bazično poslovanje, saj so nezmožna pokrivati stroške obratnih sredstev in plač zaposlenim, kaj šele, da bi razmišljala o investicijah. Do nedavna sta bila vsa pozornost in spremljajoči gnev javnosti namenjena bankam, ki so bile postavljene pred sramotilni zid zaradi ekspanzije nezavarovanih kreditov, pri tem pa se je povsem zanemarjalo posojilojemalce, ki so bančno luknjo povzročili.
Podjetja ostajajo prezadolžena in banke, ki smo jih davkoplačevalci nedavno razbremenili dela slabih posojil, niso pripravljene ponavljati napak iz bližnje preteklosti in z dodatnimi posojili reševati nasedla podjetja. Še več, banke so se v krču zdrave presoje očitno odločile, da bodo ponovitev neslavne zgodbe s krediti preprečile tako, da kreditov enostavno ne bodo dajale več. Nikomur. Ne slabim podjetjem, ne dobrim podjetjem in ne tistim vmes. Kot so pokazali Bole, Prašnikar in Trobec (2014), so skozi krizo banke bistveno povečale zahtevano zavarovanje za kredite, hkrati pa zmanjšale deleže odobrenih zneskov glede na zaprošene. Ob tem je svoje prispevalo tudi padanje tržne vrednosti osnovnih sredstev, ki bi podjetjem lahko služila za zavarovanje najetih kreditov. Čeprav so banke zgolj sledile zahtevam regulatorja in »čistile svoje bilance«, pa je bila in je kolateralna škoda zamrznjene kreditne aktivnosti zamrznjena gospodarska aktivnost.
Težava pa seveda nikoli ni bila zgolj v bankah. Veliko podjetij, in to ne zgolj v sektorjih, ki jih je kriza najbolj prizadela, je znatno precenilo svojo sposobnost generiranja prihodkov na trgu oziroma so povsem napačno ocenila dinamiko končnega povpraševanja. Pričakovanja, da bodo lahko nadaljevala refinanciranje kratkoročnih obveznosti za nedoločen čas z najemanjem novih kreditov, pa so prav tako naletela na kruto realnost kolapsa kreditne aktivnosti na finančnih trgih. Čeprav so medijsko najbolj odmevali primeri neuspelih menedžerskih prevzemov in poskusov tržne koncentracije, pa je šlo v večinskem deležu slabih kreditov za povsem običajna podjetja, ki so se slabo znašla v pogojih poka vrednostnega balona na borzi in nepremičninskih trgih ter padajočega povpraševanja.
Pred kratkim je Jože Damijan v prispevku Kako rešiti (pre)zadolžena podjetja pokazal, da ima 25 odstotkov najbolj zadolženih podjetij v rokah med 68 in 81 odstotkov vsega presežnega dolga. Teh dobrih 6000 podjetij, ki imajo razmerje med neto dolgom (dolgovi minus terjatve) in denarnimi tokovi večje od 10, sedi na med 7,7 in 8,9 milijarde evrov dolga do bank, drugih podjetij in države. Če torej ta podjetja ne bi plačevala nobenih obresti na svoj dolg, niti amortizirala svojega kapitala ter državi plačevala davkov, bi potrebovala vsaj deset let, da bi poplačala svoje dolgove. Težava pa ni zgolj v teh podjetjih, saj je bila po zadnjih dosegljivih podatkih prezadolžena skoraj polovica slovenskih podjetij, ki pa so generirala dobri dve tretjini izvoza, zaposlenosti in dodane vrednosti.
Kako ponovno vzpostaviti normalno kreditno aktivnost bank, ki bo omogočala velikemu delu gospodarstva, da se prebudi iz vegetativnega stanja? Ključ je v postopni razdolžitvi podjetij do točke, ko bodo lahko znova odprla kreditne linije, nujne za vsakodnevno poslovanje. Pri tem nam ne sme pasti na pamet, da bi v lastniško strukturo teh podjetij vstopala država, prav tako pa na dolgi rok lastništvo ne sme ostati v rokah bank. Te so namreč lastnik v sili in na srednji ali dolgi rok nimajo ne interesa ne sposobnosti upravljati podjetja. Državnega lastništva teh podjetij si na dolgi rok ne želimo davkoplačevalci, saj lahko iz preteklih izkušenj državnih bank, železnic, cestarjev in drugih upravičeno pričakujemo izčrpavanje naših denarnic.
Kaj torej preostane? Ne prav veliko, glede na to, da se tujih in domačih investitorjev, ki bi čakali na vstop v globoko zadolžena podjetja, ravno ne tare. Rešitev bo, kot kaže, kombinacija stečajev nerešljivih, prestrukturiranja podjetij z zdravimi jedri, dokapitalizacije države, kjer je ta edini ali največji lastnik, ter odpisov oziroma reprogramiranja dolgov za podjetja, ki so plačilno sposobna in imajo tržne priložnosti. Neposredno ali posredno bo torej velik del bremena ponovno obležal na davkoplačevalcih.
