Sam Churchill tega emocionalnega srečanja ni popisal: kompozicija njegove memoarske knjige Triumf in tragedija ni dopuščala evokacije čustev v trenutku, ko je v prihodnost vodila le racionalnost. Prav z usmeritvijo k njej so laburisti, med katerimi je poznejši pobaronjenec Dalton zavzemal vidno mesto, prepričali glasovalce na splošnih volitvah julija 1945. Churchill, ki je rojake nagovarjal izrazito čustveno in je celo zatrjeval, da bi zmaga Delavske stranke Britanijo pahnila pod peto »nekakšnega gestapa«, v knjigi dejansko ni hotel priznati, da so tekmeci predstavljali (kratkoročno) boljšo ponudbo za prihodnost. Zato pa je o svojih solzah poročal drugje – na mestu, kjer je tematiziral obisk najbolj zbombardiranih predelov Londona leta 1940, ko je čas, kot je dejala Ana A. Ahmatova, ravnodušno pisal 24. Shakespearovo dramo. Revnejši prebivalci imperialne prestolnice so se tedaj prepričali, da je v eni najrazkošnejših palač prešerne Anglije rojenemu prvem ministru kot nobenemu njegovemu predhodniku mar zanje.
Daltonova pričevanja pa so ključnega pomena za poznavanje še elementarnejšega »srečanja z usodo«. Tudi v njem ima osrednjo vlogo Churchill, le da se to pot na koledarju vrstijo pomladanski dnevi leta 1940, ki so bili tako dramatični, da so medtem v eni od iger Bena Browna celo že prišli na gledališki oder…
Potem ko je Hitler 24. maja ustavil svoje tanke – kot bojevnik iz prve svetovne vojne je sodil, da se na ozemlju, prepredenem s kanali, ne bodo obnesli –, je uničenje zavezniških sil v Flandriji in severni Franciji prepustil strašljivo učinkovitemu nemškemu letalstvu. Vlada v Parizu je prav tedaj začela misliti na pogajanja s Tretjim rajhom ob posredovanju »signorja Mussolinija«, saj je menila, da bo za mir plačala manjšo ceno, če ga bo sklenila pred dokončnim porazom svoje armade. Če bi se njenemu stališču pridružil tudi uradni London, bi lahko prišlo celo do splošnega dogovora – kajpak s priznanjem Hitlerjevega primata v Evropi. Takšna rešitev se je zdela britanskemu zunanjemu ministru Edwardu Halifaxu obetavna, za novega premierja Churchilla pa ni bila sprejemljiva. A slednji v Konservativni stranki še ni imel večje avtoritete. Če bi Halifaxa podprl bivši prvi minister Neville Chamberlain, bi večina torijskih parlamentarcev lahko odstranila Churchillovo nacionalno vlado in odprla pot pogajanjem z »onim dedcem« iz Berlina. Od 26. do 28. maja je petčlanski vojni kabinet v Londonu kar 9-krat razpravljal o perspektivi mirovnih pogovorov. Nazadnje pa je Churchill le uveljavil svojo voljo. Debato je prenesel med vse vladne ministre: na dan belgijske kapitulacije, tj. v torek, 28. maja 1940, jih je med 5. in 7. uro popoldne sklical v eno od soban Spodnjega doma britanskega parlamenta ter si med njimi zagotovil podporo. Dejal je, da se lahko države, ki so v kakšni bitki poražene, ponovno dvignejo, tiste, ki se vdajo, pa so obsojene na propad. Sporazum s Hitlerjem bi oslabeli Britaniji prej ali slej prinesel vlado pod vodstvom bivšega konservativca, poznejšega laburista in aktualnega fašista sira Oswalda Mosleyja.
Dalton je v svojih spominih ohranil najnatančnejše poročilo o razpoloženju na seji celotne londonske vlade 28. maja: nad dvajset ministrov je nedvoumno pritrdilo bojevitemu premierju. Churchill je tedaj povedal, da bo nadaljeval vojno ne glede na izid bitke, ki je besnela v Flandriji in v zraku nad Dunkerquom. Med njegovimi pritrjevalci sta bila poleg Daltona najglasnejša konservativca lord Lloyd in Leo Amery. Slednji je 7. maja 1940 z nastopom v parlamentu tudi povzročil, da je Chamberlain obupal nad enostrankarskim vodenjem vojne; ministrom svoje stranke, ki so se dotlej neuspešno lasali s Hitlerjem, je ponovil Cromwellove besede iz leta 1653: »Predolgo ste sedeli tu za tisto malo dobrega, kar ste naredili.« Oborožen s podporo celotne vlade, je Churchill postal tudi gospodar razpoloženja v vojnem kabinetu. Ko je omahujoči Chamberlain uvidel, da bi njegova pritrditev Halifaxu razcepila tako torijsko stranko kot Britance, ki jih je 3. septembra 1939 povedel v veliki spopad prav on, se je brezrezervno postavil na stališče svojega premierskega naslednika. Nato je politiko revidiral še zunanji minister. Julija 1940 je prav viskont Halifax zavrnil tri nemške mirovne pobude.
Churchill, ki je kot državnik rojakom ustvaril enoten spomin na uro najtežje preizkušnje, se nikoli ni postavljal s svojo največjo politično zmago – tj. s tisto, brez katere ne bi bilo nobene naslednje. Titan za to, da se pokaže v polnem sijaju, ne potrebuje ne izdajalca, ne butca in ne nesposobneža za kontrast. Skrivnost o razlikah med konservativci, ki je ni skušal politično izkoristiti niti njihov veliki tekmec Clement Attlee, je z analizo arhivskih aktov in spominskih pričevanj šele po smrti vseh protagonistov dramatičnih majskih dni 1940 razkril ameriški zgodovinar John Lukacs.
Zdaj torej vemo bistveno. Pa ne samo o tem, kaj se je zgodilo v prvi pomladi druge svetovne vojne, marveč tudi o temeljih zgodovinske kulture. Tako tam, kjer je živa, kakor tam, kjer je (še) ni.
