Prav ste prebrali, separatizem je postal privlačen, in to po zaslugi Škotske in referenduma, ki ji ni prinesel neodvisnosti, je pa centralno oblast Združenega kraljestva pripravil k obljubam, ki ga bodo zdaj zalivale do pravega cvetenja. »Zame kot voditelja se čas izteka, vendar pa se kampanja za Škotsko nadaljuje in sanje ne bodo nikoli umrle,« je nekoliko ponesrečeno Salmond oznanil svoj politično pokoj, ki je pravzaprav zaslužen počitek po opravljenem delu, zastavljenem pred dobrimi štirimi desetletji v Federaciji nacionalističnih študentov, krilu škotske nacionalne stranke. Da ga ni končal, kot je želel, je pravzaprav odlično, čeprav je manj verjetno, da so Škoti ob oddaji glasovnic razmišljali o širših posledicah svojega odločanja od tistih, ki so se jih neposredno dotikale. In tako je zelo jasno vprašanje »Ali naj Škotska postane samostojna država?« dobilo na videz zelo nejasen odgovor – na eni strani velik bazen separatistov in na drugi še nekoliko večji bazen tistih, ki sanjam predpostavljajo realnost.
Prav v slednjem je odlično opravljeno Salmondovo delo, ki ga seveda deli z vsemi volilci. Če bi ga pripeljal do svojega sanjskega konca, bi Škotsko najverjetneje doletel preskušen scenarij postavljanja novih evropskih držav po padcu berlinskega zidu od Balkana do Baltika in druge ruske soseščine: osamosvojitvena evforija, preslišano opozorilo »danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, nato pa izgovarjanje na slabo zgodovinsko karmo (najsi bo ta socialistična ali kraljevska) in nazadnje ugotavljanje, da so neki nepridipravi uzurpirali, ukradli, okradli in drugače izmaknili državo državljanom, ki so jo sprejeli s širokim srcem in velikim upanjem.
Škotski separatizem je ostal tam, kjer mu mesto. Zakopan, da lepo počiva, dokler ne bo prave klime za njegov razcvet, in ne vržen na njivo na neki sončen dan, ki ga je treba izkoristiti, ker »predstavlja zgodovinski trenutek«, a ga pogoltne prvi mimo leteči ptič. Z drugimi besedami, dobili smo odgovor, kaj narediti po nacional(istič)nih evforijah izpred četrt stoletja kot nekakšni reinkarnaciji let 1848 in 1919, da ne bomo ponovili napak zastarele državotvornosti in bomo namesto farsičnega ponavljanja zgodovine spisali novo prihodnost.
Zatorej, separatisti vseh dežel, združite se. Predavatelj mednarodnega prava v Oxfordu Jure Vidmar ugotavlja, da je škotski referendum pomemben precedens, ko gre za zahteve drugih narodov po odcepitvi. »Postavlja se vprašanje, ali lahko demokratična država preprosto ignorira široko voljo ljudstva v podporo samostojnosti dela ozemlja. Čeprav ji mednarodno pravo ne zapoveduje, da mora samostojnost sprejeti, ji to morda lahko zapoveduje notranje načelo demokracije.« Zadevo gre pogledati drugače. Namreč, ali lahko demokratična država ignorira široko voljo ljudstva po samostojnem odločanju na delu njenega ozemlja, čeprav ji tega ne zapoveduje notranje pravo, ji pa to morda zapoveduje notranje načelo demokracije?
Škotom je uspelo prav to. Načelo notranje demokracije je omogočilo referendum, ki bi ga lahko London formalnopravno izpodbijal, od tod naprej pa so, kot ugotavljajo komentatorji, odprte mnoge poti, ne le za Škotsko, ampak tudi samo Anglijo, Wales in Severno Irsko, kot sestavne člene Združenega kraljestva. In seveda za samo Veliko Britanijo, ko razmišlja o svojem prihodnjem umeščanju v širšo povezavo – Evropsko unijo. Ta proces se je pred časom že začel, napovedani referendum o nadaljnjem sobivanju Londona z Brusljem je neka vrsta novega separatizma v skupnosti, ki ji še ni jasno, ali bi rada postala država, naddržava ali nekaj povsem tretjega, pa se ji že dogaja, da jo želijo razmontirati.
Od Katalonije prek Benečije, Južne Tirolske, Bavarske do Flamcev, prislovično neproblematičnih nordijskih držav in trenutno najbolj vroče Ukrajine je mogoče v Evropi našteti več kot sto separatističnih gibanj, ki ustrezajo vsaj trem kriterijem, in sicer, da so aktivna z aktivnim članstvom, se zavzemajo za večjo avtonomijo oziroma samoodločbo ter da so v njih državljani dotične države in ne neke druge. V škotskem referendumu so dobili model, ki ga gre posnemati, namreč postopno demontažo odtujene države, ne da bi si na glavo nakopali podobno odtujeno in še dražjo lastno.
Dejstvo je namreč, da je marksistično doktrino odmiranja države nadomestila neoliberalistična »vitka država«, ki se otresa vseh socialnih obveznosti, obremenjuje pa državljane z dajatvami, ki jim v ničemer ne olajšujejo ali olepšujejo življenja, ampak jim praznijo žepe za neke njim povsem nedojemljive cilje, kakršna sta bila v britanskem primeru tudi iraška in afganistanska vojna, ki sta davkoplačevalce Združenega kraljestva stali vsaj 45 milijard funtov. In ta strošek je bil tisti, ki je Škotom posebej dal misliti. Če bi imeli v Sloveniji kakšen zametek separatistov, bi nas tudi zanimalo, kaj dobimo od države, ki jo plačujemo, a so izumrli skupaj z bivšo Jugo.