Kdaj natančno je Heine napisal besedilo, ki ga citiram, ostaja med strokovnjaki odprto vprašanje. Ena možnost je, da že skoraj v tistih letih, ko je prijateljeval z Marxom v Parizu. Za Marxa so bile tako imenovane svobodne severnoameriške države takrat izhodišče za kritiko ne le nemške zaostalosti, marveč tudi tistih demokratičnih nemških intelektualcev, ki za njegov okus niso šli dovolj daleč. Heine je na politične razmere na drugi strani Atlantika gledal precej bolj trezno. Tam so vsi enaki, se je strinjal – razen nekaj milijonov tistih, ki imajo črno ali rjavo polt in z njimi ravnajo kot s psi. Seveda je vedel, da je bilo suženjstvo v večini severnih »provinc« takrat, ko je pisal, odpravljeno. Zato je pojasnil: pravo suženjstvo se mi ne upira toliko kot brutalnost, s katero obravnavajo osvobojene črnce in mulate. Poniževanja in žalitve, ki jih morajo trpeti, je dejal, so za nas v Evropi nedoumljive. Pa Heineja ni motil le rasizem. »Ob vsem tem se ti Američani napihujejo s svojim krščanstvom in goreče hodijo v cerkev,« je dodal. Takega svetohlinstva so se naučili pri Angležih, od katerih so podedovali svoje najslabše lastnosti. V resnici pa njihova vera ni imela kakih posebnih skrivnosti: »Njihova prava vera je tosvetna korist in denar je njihov Bog, njihov edini, vsemogočni Bog.«
Heine je dopustil, da se tudi med prebivalci svobodnih ameriških držav najde kakšno dobro srce, ki tarna nad občim pohlepom in krivičnostjo – a le potihoma. Kajti tiste, ki odprejo usta in se temu postavijo po robu, čaka nič manj kot »mučeništvo, ki presega vse evropske pojme«. Da si njegovi bralci ne bi mislili, da si izmišljuje, je Heine postregel s primerom. Tega mi tu ni treba navajati. Pomembno tu je, kako je Heine opisal ameriško svobodo: v ječi, postavljeni v imenu svobode, so ljudje vpeti v »nevidne verige«, ki jih pritiskajo k tlom še bolj boleče kot nas na tej strani oceana vidni okovi. »O, svoboda, ti si kot hude sanje!« je sklenil Heine: »O Freiheit! Du bist ein böser Traum!«
Te hude sanje lahko zdaj sanjamo budni. Rasizem, ki ga je obsojal Heine, je zadaj presežen, medtem ko sta ameriški »prava vera« in svoboda, ki ju je opisoval, postali globalni. Pred nekaj dnevi je temnopolti ameriški predsednik javno in nedvoumno priznal, da njegova vlada nadzira milijone in milijone državljanov, ki niso storili nobenega prekrška, ki niso z ničimer kršili zakonov, postavljenih za jamstvo njihove svobode. Predsednik vseobsegajočega nadzorovanja ne le ni zanikal, ni ga niti obžaloval. Ne le da se zanj ni opravičil tistim, ki niso storili ničesar takega, da bi nadse klicali pozornost obveščevalnih in protiobveščevalnih služb, vtikanje vladnega nosu v njihova življenja je zagovarjal. Ali drugače: v opravičilo vsaj tendenčno totalnemu državnemu nadzoru nad državljani je dejal, da poslovne korporacije zbirajo še več podatkov in še bolj kočljive informacije o njih. Kar je verjetno res. Res je, da država dopušča velikim poslovnim konglomeratom, da zbirajo podatke, in res je, da je država v primeru, nad katerim se zdaj del javnosti škandalizira, najverjetneje zbirala podatke s pomočjo velikih poslovnih spletnih korporacij à la Google, Facebook, Yahoo, Skype, Microsoft, PalTalk, YouTube, Apple, ipd., čeprav so te to »odločno zanikale«. Res je tudi, da je del državnega nadzorovanja državljanov pogodbeno zaupan varnostni industriji, torej zasebnemu sektorju. Jasno mi ni le to, zakaj naj bi opozorilo na to, da podatke zbirajo javne službe in zasebna podjetja, država in svobodni trg v sodelovanju, državljane pomirilo.
A pri vsem tem nikakor ne gre za kakšno ameriško posebnost, za nekaj, kar zadeva samo Američane – že zato ne, ker nadzor, ki ga izvaja trenutna ameriška vlada, ni omejen niti na ameriško ozemlje niti na ameriške državljane. Totalitarizem prvič v zgodovini postaja globalen, zaradi česar ima večje možnosti za uspeh, kot jih je imel v preteklosti. Ameriški državljani zdaj uradno vedo, da – s Heinejevimi besedami – njihovi oblastniki ravnajo z njimi kot s psi. Neameriški državljani pa si ne morejo več zatiskati oči pred tem, da jih ameriška vlada nadzira, ne da bi jim priznala vsaj tisto zakonsko zaščito, ki jo priznava svojim državljanom, četudi jo, kot mnogi opozarjajo, krši. Nasprotno, iz njenih uradnih izjav sledi, da so neameriški državljani nižja zakonska kategorija. Medtem ko jim ameriška vlada, ki jih vključuje v območje svojega delovanja, ni dolžna priznati zakonskih pravic, jih njihove vlade pred tovrstnim poseganjem v njihove pravice deloma ne morejo in deloma nočejo varovati, ob tem pa vanje posegajo še same.
Ameriški program nadzorovanja, s katerim je zdaj seznanjena nadzorovana javnost, prispeva ne le k zastarevanju pojma in pravne kategorije državljanov, marveč tudi države: državljanov namreč ni brez pravic (in med njihove temeljne pravice sodi pravica do zasebnosti), države pa ne brez državljanov. Nadzorovalni projekt, ki ga izvaja ameriška vlada, se mi ne kaže toliko kot državnovarnostni projekt, kolikor kot velika poslovna operacija, ki se ne ozira več kot na nekaj obvezujočega, ne na državljanske pravice ne na državne meje. Najbolj sladko v tej celi zadevi pa je, da državljani nismo preprosto tako imenovane pasivne ali nedolžne žrtve nadzorovalne dejavnosti države (in to niti ne nujno naših lastnih držav). Pri tem svobodno sodelujemo. Permanentno priklopljeni na mobilne telefone, vklopljeni v tako imenovane družbene medije ter prisesani na digitalno informacijsko prehrano uresničujemo svobodo, ki se je staremu nemškemu pesniku kazala kot mora.
