Samostojni podjetniki in samozaposleni? Tako je. Ne zasledujmo denarnih tokov velikih podjetij, ki mimogrede zabrišejo sled za milijoni, naprtimo krizo uhajanja denarja iz javnega proračuna svobodnjakom, ki mesečno ostajajo s pičlimi nekaj stotaki, potem ko jim država dohodek skrči za davke in prispevke. Zakaj bi se bojevali z vojaško organiziranim in vedno na barikadah pripravljenim javnim sektorjem? Namočimo raje vse bolj pavperizirane in prekerne samozaposlene, ki v teh neizprosnih časih (še) ne premorejo kolektivne zavesti in učinkovitega organiziranja. In predvsem se ne obirajmo. Že v naslednjih nekaj deset letih bodo svobodnjaki postali večina delovno aktivnega prebivalstva in najmočnejši socialni partner. Ne bodo grešni kozli za vedno. Bodimo torej pametni in s stigmatizacijo pohitimo.
Problematizacija vseh, ki so hkrati svoj delodajalec in delojemalec, ki si jo je za svoj spremljevalni program omislila aktualna vlada v obliki dviga prispevka za zdravstveno varstvo vsem samozaposlenim, za nameček pa so dikcijo iskanja grešnih kozlov prevzeli nekateri mediji, je v zadnjem času postala prav posebej »hip«, a hkrati hipokritska, slabo informirana in kontraproduktivna. Ponovimo, zakaj.
Medtem ko je redna zaposlitev pri nas na vse mogoče načine zakonsko varovana ter ji pri branjenju in širjenju pravic pomaga sindikat, samozaposleni nima priborjenih niti osnov. Pustimo ob strani dejstvo, da na redni prihodek ne more računati, kot tudi ne na pravočasno, pogodbeno dogovorjeno plačilo, da zanj odpovedni roki in odpravnine ne veljajo. Poglejmo samo, kako ga tretira zdravstvena blagajna, v katero bi moral po novem plačati več, ne da bi se mu hkrati širile pravice. Na plačano bolniško že sedaj čaka 30 delovnih dni (torej mesec in pol), kar je na robu neslane šale, ker se po mesecu in pol še vedno zdravijo le težke bolezni ter hude poškodbe. In njegovega »dolga« državi še zdaleč ne predstavlja le zdravstveni prispevek, kot skušajo to prikazati zagovorniki višanja obveznosti. Resnica je, da samozaposlenemu obveznosti do javne blagajne rastejo glede na doseženi dohodek v preteklem letu, vsako povišanje ga avtomatično prerazporedi v višji razred – ne glede na to, kako dobro ali slabo mu gre v tekočem letu. Sistem davčnih bremenitev na trgu povprečno uspešnega samozaposlenega že sedaj deluje tako, da ima od vsakega dviga njegovega bruto dohodka koristi skoraj izključno država.
Predvsem pa samozaposlovanje, ki je v porastu tako drugod kot pri nas, nikakor ne more biti le simptom skrivnostno razpasle podjetniške iniciative med populacijo. Tako velik porast lahko kaže le na sistemske vzroke. In samozaposlovanje v porastu je ta čas stranski učinek dereguliranih zaposlovalnih praks na vseh področjih, od šolstva, zdravstva, prava, kulture do storitvenih dejavnosti v vseh panogah. Dejstvo je, da velik del samozaposlenih danes predstavlja subjekte, ki s svojim svobodnjaškim statusom zgolj prikrivajo obstoj rednega delovnega razmerja pri večinskem naročniku. Dejstvo je, da velik del samozaposlovanja proizvajajo delodajalci sami, ki od sodelavcev odkrito terjajo registracijo dejavnosti. S formalizacijo outsourcinga se ščitijo pred delovnopravno zakonodajo, za nameček pa prikrito zaposlenemu seveda ne dolgujejo plačila prispevkov, regresa, božičnic, povračila potnih stroškov, dnevnic, malice in kar je še tega. Povišanje obveznosti zato ne bi smelo prečiti vseh skupin samozaposlenih enako, pač pa bi moralo ob upoštevanju sistemskih razlogov pojava delovati selektivno. Zdravniku, ki ob redni plači prek popoldanskega espeja povleče dodatnih 200.000 na leto, država gotovo sme vzeti več. Naj dviguje prispevek tudi samozaposlenemu oblikovalcu, igralcu, natakarju ali frizerju, ki ne zasluži niti 20.000 na leto, od katerih že sedaj globoko sega v žep za davke in prispevke? Razmere na trgu so take, da celo v pridobitnih dejavnostih samozaposleni danes ne prosperirajo. Kar vam bo razložil vsak frizer, medtem ko vas bo strigel. In vmes si lahko predstavljate, kako se denimo godi v nepridobitnem sektorju, kakršna sta ustvarjalni in medijski.
Področje samozaposlovanja nedvomno pozna obvode in kreativno računovodstvo, a velika večina samozaposlenih dejavnost registrira, ker je to v danih razmerah na trgu dela edina alternativa. Samozaposlitev za večino ni »mastermind« načrt, po katerem skušajo državo oropati čim večjega proračunskega priliva, pač pa edina možnost na trgu dela, ki je pri eni strani brez regulacije, pri drugi pa brez kompasa. Prav politika je tista, ki ni zmožna ustreznejše zakonodaje in opolnomočenja nadzornih služb za učinkovito regulacijo trga dela, iz katerega molijo nepravilnosti pri prav vseh luknjah. Predvsem pa je kronično nezmožna »izdelovanja« politik, ki bi imele za posledico nastajanje novih delovnih mest. Zato je prav politika tista, ki moralno ni upravičena do predlogov, katerih cilj je izčrpavanje najmanj zaščitenega delovno aktivnega prebivalstva, ki je upoštevajoč socialna tveganja že sedaj davčno preobremenjen.
Zahteva, da se samozaposlovanje zaradi primerov zlorab in izigravanja sistema v celoti stigmatizira in v celoti dodatno bremeni, je kratkovidna. Podobno kot je kratkovidno stigmatiziranje javnega sektorja zaradi posameznih problemov, ki ga pestijo. V bolnih ekonomijah, ki niso zmožne vzdrževati niti same sebe, kaj šele ljudi, je namreč ugodna davčna obravnava takšnih in drugačnih zasebnih pobud eden zadnjih instrumentov, ki vzdržujejo socialni red in družbeni mir. Naj bodo plod klenih podjetniških iniciativ ali prisilne rešitve v pomanjkanju boljših. Več ko je takih, ki nimajo izbire, bolj se je bati za red in mir.
