Rusofobija

Do Putina zahodni mediji (in vzhodnoevropski razpečevalci njihove robe) niso nikdar kazali naklonjenosti. Vendar so o njem pisali in govorili tako, da je bilo videti, da gre za sovražnost do osebe, ne do države, ki jo predstavlja: za antiputinizem, ne za rusofobijo. Navsezadnje je zahodna politično-medijska mašinerija imela prav rada Jelcina. Tudi do Gorbačova je ta stroj kazal določene simpatije – le kako ne bi, če pomislimo, koga je nasledil. A so ga grdo nategnili, ko so mu obljubili, da se Nato ne bo širil proti vzhodu, on pa je zato podprl združitev Nemčije. Če ne bi bilo tega verolomstva, danes ne bi imeli krize v Ukrajini.

Putin je tip političnega voditelja, ki ga je težko imeti rad. Njegov avtoritarizem se ne prilega blodnjavam o svobodi, ki so razpasene po Zahodu. In to čisto zadovoljivo pojasni, zakaj ne uživa naklonjenosti zahodnih politikov in medijev. (Seveda so tu tudi veliko tehtnejši razlogi za tak odnos do ruskega predsednika, a jih tu puščam ob strani.) Ampak izbruh rusofobije, ki smo mu priče to pomlad, je nekaj drugega. Od kod se je vzela?

Četrt stoletja nazaj, ko je začela razpadati Jugoslavija in se je razpad federativne države iztekel v vojno, so komentatorji po Zahodu radi govoričili o starih, pradavnih sovraštvih, ki da so bila zakoreninjena na Balkanu, o »balkanskih duhovih«, ki so komaj čakali, da udarijo na plano in zaplešejo krvavi ples. Kakšna lahka, čista, vsem razumljiva in prepričljiva razlaga! In kakšna zločinska neumnost! Zločinska zato, ker je zaradi nje bilo uničevanje daljše in hujše, kot bi verjetno bilo, če bi tako imenovana mednarodna skupnost imela kanec pameti. Kdor je razvoju dogodkov takrat sledil, je lahko videl, kako se je tisto sovraštvo ustvarjalo, iz dneva v dan in iz leta v leto. Sovraštvo je vedno narejeno. Tudi če se porodi hitro, ni nikdar narejeno kar čez noč. In nikdar ni kar preprosto odgovor na kako dejanje ali dogodek. Je odgovor, ki je izbran, oblikovan in uveljavljen. Je odgovor, v katerega je vloženo politično delo.

Rusofobija, ki smo ji priče, ni spontani odgovor na dogajanje v Ukrajini. In tudi ob vsej novi komunikacijski tehnologiji je ni bilo mogoče ustvariti od danes do jutri. Prav tako ne verjamem, če smem tako reči, da so jo vzeli iz zamrzovalnika, kamor so jo shranili po padcu berlinskega zidu in razpustu Sovjetske zveze. Kaj, če smo že vsa ta leta živeli z njo? Kakor je sovraštvo namreč treba ustvariti, tako ga je treba demontirati, če nočemo več živeti z njim. Hladna vojna ni bila nikdar demontirana, razstavljena in odpravljena. Samo tisto, čemur se je reklo zmaga v hladni vojni, se je raztegnilo čez dvajset let. Dve desetletji smo živeli v hladnovojnem triumfalizmu, kar pomeni, da smo še vedno živeli v hladni vojni.

Toda v kakšni zvezi sta hladna vojna in rusofobija? Hladna vojna je bila več od rusofobije. Hladna vojna je bila spopad Zahoda, ki se je imenoval svobodni svet, s komunizmom. Če se ozremo na ZDA, ki so gnale hladno vojno, je bila rusofobija prezentacija hladne vojne za množično potrošnjo. Komunizem so bili Rusi, ne ideologija, ki je zagovarjala drugačen politični sistem in drugačno organizacijo družbe in ekonomije. Nasprotovati ideologiji je za plebs prezahtevno in prenevarno, že samo misel na možnost alternativnih družbenih in političnih sistemov je treba onemogočiti. Uspešna ideologija se ne zapleta v ideološke spopade. Nasprotne ideologije ne prikaže kot nekaj, kar ima svojo logiko, marveč kot nespametno posebnost onih drugih, ki ne delijo z nami naših samoumevnosti. Ko so bili ljudje, ki imajo danes v rokah vrhove ameriške politične in gospodarske moči, šolarji, so se v samozaščitnih drilih skrivali pod klopmi pred Rusi, ne pred komunizmom.

Temeljna logika hladne vojne je torej antikomunizem. Medtem ko je ameriška oblast strašila ljudstvo pred Rusi, je preganjala domače komuniste in take ali drugačne disidente, ki jih je osumila ali zgolj obtožila komunizma. Ta teror je bil personificiran, identificirali so ga z McCarthyjem. McCarthy je šel, ni bilo pa nobene demccarthizacije. Nobenega političnega procesa, analognega denacifikaciji, povojnemu nemškemu obračunu z nacizmom, s katerim si hladna vojna deli fundamentalistični antikomunizem. Ironija današnje situacije je, da je fundamentalistični antikomunizem ostal, komunizem pa je propadel. Antikomunizem se zdaj hrani z rusofobijo, preživlja se kot popularni prikaz samega sebe iz herojskega obdobja hladne vojne. Preprosto rečeno, ostali so le Rusi: ostala je le rusofobija.

Zgodilo pa se je še nekaj drugega, kar presega ironijo in kar si lahko razložimo z antikomunističnim sorodstvom hladne vojne in nacizma. Razpihovalci hladne vojne iz našega svobodnega sveta so se zdaj v rusofobiji povezali z ukrajinskimi nacisti. Videti je, kot da je hladna vojna v svojem novem zagonu vzela drugo svetovno vojno. Druga svetovna vojna kot vojna proti nacifašizmu, v kateri sta bila glavna hladnovojna nasprotnika zaveznika, v resnici kazi in moti temeljno logiko hladne vojne. Da bi hladna vojna danes zbrala dovolj moči za svoj razmah in uspeh, mora vzpostaviti kontinuiteto z antikomunizmom izpred druge svetovne vojne. Po isti logiki bi se moralo nasprotovanje novemu zagonu hladne vojne opreti na tradicijo antifašizma.