Bilo bi res nerodno, če bi se ponovno šli neuvrščenost in bili vodilna država gibanja, ki se noče postaviti na nobeno stran. Vsaj dokler v EU ni dosežen konsenz in ni izdane direktive. »Podpiramo, vendar se ne vmešavamo,« je simpatičen stavek, s katerim je ta teden v Kijevu Catherine Ashton poskušala najti dovolj nevtralno pozicijo, ki bi še lahko obveljala za konsistentno.
V resnici ne podpiramo, ker nimamo dovolj denarja, da bi pokrili ukrajinske dolgove, vmešani pa smo do vratu. »Mi« smo Evropa, Evropska unija, državljani evropskega kontinenta. Minus Rusi.
Ukrajina nas je pripeljala v dobro znan položaj, v katerem se moramo odločiti med Rusi in Američani. Ne bi še enkrat citiral Victoire Nuland, ki je v enem kratkem stavku sežela parametre evropske zunanje politike. Tisto je bila res velika zadrega. Tako velika, da je nihče več sploh ne omenja. EU v Kijevu sedaj poskuša ustvariti vtis spolno aktivnega partnerja, vendar ni ravno prepričljiva. Ukrajinci mahajo z evropskimi zastavami, dolgove pa računajo v dolarjih. Kako smo zašli v ta nesrečni položaj?
Z varčevalnimi ukrepi. Pred tremi meseci je EU Viktorju Janukoviču ponudila sporazum, ki je v zadnjih letih postal samoumeven. Deželo bo odprl za evropsko blago in kapital. Da bi se oboje tam dobro počutilo, bo dramatično posegel v življenje Ukrajincev, ki na pragu revščine živijo daleč nad svojimi možnostmi. Privatiziral bo nacionalno gospodarstvo, ukinil državne subvencije za plin, drastično zmanjšal javno porabo, skrčil število državnih uslužbencev in zaprl vso industrijo, ki ni kompatibilna z evropskimi standardi. V zameno bo dobil mednarodne kredite, s katerimi bo lahko refinanciral ukrajinski državni dolg. Ponudili so mu podoben paket, kot ga je dobila Grčija po finančnem zlomu. Sporazum ni vključeval niti teoretične obljube dolgoročnega vključevanja v EU in predvsem, niti z besedo ni omenjal svobode gibanja. Za Ukrajince še naprej velja režim vizumov, ki jim omogoča svobodo gibanja zgolj po nekdanji Sovjetski zvezi.
Na drugi strani je bila ponudba Vladimirja Putina, ki je na mizo dal 15 milijard dolarjev in Janukoviču ponudil odkup Ukrajine in poceni plin. Putin je nastopal iz udobnega položaja, ker je Ukrajina odvisna od ruskega plina, večina njene industrije pa je pretesno povezana z rusko, da bi si lahko privoščila avanture. Država je revna, ni pa nerazvita in je v evropskem vrhu po številu računalniških inženirjev. Od Sovjetske zveze je podedovala zelo spodobno letalsko industrijo, tovarne raketnih motorjev, veliko avtomobilsko industrijo s smešnimi avtomobili, tovarne avtobusov in ladjedelnice. Ima dovolj rodovitne zemlje, da nahrani ves svet. Bogastva, ki se ga je mogoče polastiti, je kolikor hočeš. Večina prebivalstva ne zasluži več kot tristo evrov na mesec, politični razred z ekonomskimi sateliti pobere ves državni dohodek. Klasična postkomunistična zgodba političnega uničenja ekonomskih in družbenih potencialov države.
Janukovič je tehtal, čigavo ponudbo naj sprejme. Navajen je bil, da od vseh državnih poslov vzame vsaj polovico. Evropejci so ponujali manj, zato je vzel ruski paket, čeprav ni bil tako elegantno zavit.
Vsi so se zmotili. EU, ker je mislila, da je Ukrajina Grčija, Rusija, ker ni mogla verjeti, da je mogoče na njenih mejah z demonstracijami in brez vojne doseči zamenjavo režima. Janukovič, ki je bil prepričan, da ga varuje status demokratično izvoljenega predsednika. Moral bi si pobliže ogledati usodo Mohameda Mursija. Predsednik, ki ga iz palače meče lastno ljudstvo, nima enega prijatelja na vsem svetu. Zapustijo ga tudi njegovi varnostniki.
Za seboj je pustil državo, ki na hitro potrebuje 35 milijard dolarjev brez izsiljevanja gospodarskih reform, ki v daljni prihodnosti ponujajo blagostanje kot kompenzacijo za takojšnjo bedo. EU mora sedaj Ukrajini ponuditi bistveno boljši paket, kot ga je ponudila Grčiji, Španiji in Irski. Če o tem doseže konsenz, si bo mogoče premisliti o možnostih zunanje politike kontinenta.
Rusija je Ukrajino izgubila in nima nobenega interesa, da bi v Kijev metala denar. Vzhodna Ukrajina je ekonomsko vprašanje. Tam je industrija, ki jo Rusija potrebuje, ona pa potrebuje Rusijo. Vprašanje je bolj ekonomsko kot pa politično. Tukaj bi se Evropa morala znajti. Na vzhodu Ukrajine se veliko bolj ukvarjajo s preživetjem kot pa z ideologijami.
Na jugu je drugače. Kako prepričati Ruse, ki so tam večinsko prebivalstvo, da se bolj splača biti v kontekstu obljub Evropske unije kot pa v trdnem primežu Putinove Rusije. Putin ne bo hotel zapustiti Krima, ki ima v Sevastopolu rusko mornariško oporišče z rjavečo črnomorsko floto nekdaj veličastnega sovjetskega ladjevja. Najmlajša ladja v pristanišču je bila zgrajena v sedemdesetih letih.
Putin bi to lahko vse skupaj vrgel med staro železo, ampak potem med svojimi volilci ne bo več veljal za velikega ruskega nacionalista. Obdržal je Čečenijo, s katero Rusija nima kaj početi. Če zapusti Krim, pa se odpove prav tisti veličastni zgodovini velike Rusije, na kateri utemeljuje svojo podobo. Krim je bil ruski, dokler ga v petdesetih letih Nikita Hruščov iz estetskih razlogov ni podaril Ukrajini. Tja so na počitnice hodili ruski carji in Stalin, tam je Jalta, ki je določila meje prve hladne vojne. Krim je tudi prizorišče dveh ruskih izgubljenih vojn. Prvo so sredi devetnajstega stoletja izgubili proti Angležem in Francozom, drugo pa sredi prejšnjega stoletja proti Nemcem, Italijanom in Romunom. Če prištejejo še nekoliko bolj severno fronto iz prve svetovne vojne, ko so imeli opraviti z Avstrijci in Madžari, so tam Rusi že dve stoletji v permanentni vojni z ustanovnimi in novimi članicami Evropske unije. Resentimenti so utemeljeni na velikih zgodovinskih travmah.
To je sedaj sijajno torišče dveh zunanjih politik, ki se lahko gresta zrcalno igro s Kosova. EU bo skupaj z ZDA trdila, da je ozemeljska celovitost suverene članice Združenih narodov nedotakljiva. Rusija, da je v mednarodnih odnosih še vedno na prvem mestu samoodločba narodov in svoboda zatiranih manjšin.
Pri zdajšnjem razmerju sil bo Rusija zelo težko obdržala Krim. Putin je v olimpijske igre v petih letih investiral petdeset milijard dolarjev. Združene države Amerike in Evropa pa so za vojno v Afganistanu in Iraku v desetih letih porabile dva ali tri tisoč milijard.
