Številni drugi bolniki, ki bi prav tako radi dobili drugo mnenje katerega od referenčnih centrov po svetu, takšnega privilegija niso imeli in ga nimajo. Če bi v Sloveniji postavljeno diagnozo ali predlagano zdravljenje radi preverili v tujini, morajo za drugo mnenje plačati sami. Vsote niso zanemarljive, saj sežejo do nekaj tisoč evrov. Do drugega zdravniškega mnenja v Sloveniji smo po zakonu o pacientovih pravicah sicer upravičeni vsi, vendar brezplačno samo v ustanovi, kjer se zdravimo in kjer so nam že postavili diagnozo. Pri akutnih zdravstvenih stanjih za drugo mnenje lahko zaprosimo samo enkrat, pri kroničnih stanjih pa ob vsakokratnem poslabšanju. Nesmisel te zakonske pravice pokažejo številke, saj pogum za takšno zahtevo zbere po ocenah zastopnikov bolnikovih pravic le kakšen odstotek bolnih. Za kaj takega se ne odločajo zaradi morebitnega dolgega nosu lečečega zdravnika in ker vrana vrani ne izkljuje oči, verjamejo, da bo cehovska kolegialnost samo potrdila diagnozo in predlagano zdravljenje.
Bolniki se zato znajdejo vsak po svoje. Kdor zmore, plača iz lastnega žepa pregled v zasebni ordinaciji. Komur zdravnik družinske medicine »radodarno« napiše novo napotnico za specialista, vse diagnostične postopke ponovi v drugi zdravstveni ustanovi in tako porabi dvakrat (pre)več denarja iz zdravstvene blagajne. Tisti brez zvez in praznih žepov pa...
Iskalci boljših rešitev za svoje zdravstvene nadloge se pri nas znajdejo še pred uganko, kdo je najboljši zdravnik za njihove težave. To pove le ustno izročilo, saj podatke zdravniški zbornici, s katerimi bi lahko objektivno primerjali tako zdravnike kot zdravstvene ustanove, sporoča vse manj medicinskih vej. Zakaj? Rezultate so zdravniki, predvsem tisti, ki so mislili, da so najboljši, sprejeli precej slabo. Zaradi enakih občutkov so se konec devetdesetih, ko je telemedicina že omogočala posvetovanje na daljavo, v naši največji bolnišnici hitro poslovili od instituta Drugo mnenje, čeprav je bil vpet v mrežo najboljših zdravstvenih ustanov po svetu.
Večina zdravstvenih zgodb, ki so pretresale javnost, ima bolj kot s stroko opraviti s komunikacijo in zdravnikovo empatijo. Bolniki smo težavni, ker smo bolni. Za zdravnike so naše diagnoze v glavnem le ponovitve že videnega, za nas nekaj čisto novega. Za njih so samoumevnost, za nas neznanka. Mi z vprašanji, zdravniki pa preobremenjeni v svoji rutini... Spomnimo se samo tragičnega premiera Nekrep, v katerem mariborska zdravnica – ki se ni posvetovala z bolj izkušenimi kolegi glede redkih presnovnih bolezni v Ljubljani – staršem ni pojasnila, v kakšni dilemi se je znašla.
Andrej Možina je v petek gasil medijski požar. Njegovo dobronamerno ukrepanje je arogantno komentirala Renejeva odvetnica Nina Zidar Klemenčič, kako so se ob tem počutili starši otrok, ki so morali diagnoze slovenskih zdravnikov že sprejeti kot gotovo dejstvo, ne vemo. Ker je šlo, kot je v tej državi že navada, spet za reševanje posamičnega primera, ne pa za sistemsko spreminjanje trapaste zakonodaje, bo zanimivo, kako bodo na zdravniški zbornici reševali vse tiste, ki bodo v prihodnosti želeli drugo mnenje tujih strokovnjakov, pa si ga sami ne bodo mogli plačati. Bo zbornica zahtevala spremembo v zakonu o pacientovih pravicah, bo reševanje Reneja postalo precedenčni primer?
