Medtem pa imamo mi preostali, ne dobromisleči, ne-v-nebo-štruklje-pošiljajoči demonstracije. Ne le mi, ima jih velik del Evrope in glede njih so mnenja precej deljena. A ne glede njihovih zahtev in ciljev, glede teh se zdi, da prebivalci Evrope že dolgo niso bili tako enotnega mnenja. Edini, ki te zahteve zavračajo, so pač politični in finančni kralji in njihovi oprode, tako kot je to vedno bilo in bo v vseh vladavinah enega odstotka. Razlike torej nastajajo drugje, ob vprašanju, ali imajo demonstracije učinek, kakršnega bi si želeli. Ker veliko ljudi dvomi v ta učinek, ker se, kot slišimo, na ta način ne bo nič spremenilo, naj demonstriranje ne bi imelo smisla. Pustimo ob strani dejstvo, da je to seveda natančno to, kar si želi in nam tudi sama zatrjuje oblast: vi se kar sprehajajte, mi bomo tako in tako naredili po svoje. Vprašajmo se drugače: če demonstracije niso prava pot za doseganje sprememb, katera pa je prava?
No, demokracija jih teoretično ponuja kar nekaj. Prva so gotovo volitve. In tu že imamo prvo težavo. Ne le, da je izbira klavrna, sedanja stranka na oblasti na volitvah sploh ni zmagala. Vsi vemo, s kakšnimi manevri je poraženka prišla na oblast, in razumljivo je, da se volilci zmagovalne stranke počutijo opeharjene. A so brez moči.
Drugi demokratični mehanizem je parlamentarno odločanje, v kriznih časih toliko bolj usodno. Tudi ta je izigran, in to na debelo. Ker so večino zakonov v tem letu sprejemali po pospešenih postopkih, in to z veliko dozo novopečenih poslancev, ki še toaletnih prostorov niso zlahka našli, jih je kar nekaj prostodušno priznalo, da jim niso bili jasni niti osnovni pojmi o tem, o čemer so odločali. Če bi danes poslanci pisali kontrolko iz stare snovi, že sprejetih zakonov, v kateri bi bilo nekaj bazičnih vprašanj: kaj je prinesel Zujf na področjih, ki jih je zajel, kaj je zlato fiskalno pravilo in kakšne so njegove posledice, kako bo deloval državni holding, kaj je slaba banka in kolikšen je njen dolg, dam roko v ogenj, da bi debela večina na tem izpitu padla. Enako kot v primeru, če bi bil test iz nove snovi, iz zakonov, ki so v proceduri. Kajti kot je prostodušno rekel poslanec Ljubo Žnidar, ki je v parlamentu naredil prostor sestrični premierjeve žene, Alenki Koren Gomboc, ki, reva, ni prav dobro vedela, kako si človek pridobi srednješolsko spričevalo: »Izobrazba ni pomembna.« In res ni, še več, celo škoduje lahko, v parlamentu, ki večinoma le v naglici izpolnjuje navodila svojih strank.
Tretji inštrument demokracije je sodelovanje med politiko in stroko, permanentno posvetovanje med tistimi, ki imajo trenutno moč odločanja, in drugimi, ki imajo znanje na področjih, na katerih delujejo že dolga leta. Upoštevanje stroke javnega in nevladnega sektorja, vključevanje civilnodružbenega znanja v državne strategije je tista točka, ki loči avtokratsko oblast od demokratične. Trenutna vlada ignorira vse tovrstne postopke in avtistično posluša le samo sebe, samo sebe korigira, nagrajuje in nadzira. Piše si shizofrene zakone, v katerih si nalaga, da naj bdi nad seboj in kroti lastno nepoštenost. V tej avtoterapiji parlamentu odreka njegovo temeljno funkcijo.
Ko vsi ti inštrumenti zatajijo, imamo na voljo še enega, neposredno odločanje, referendum. No, imamo ga teoretično, kadar nimamo vlade, ki prostodušno ukrade glasove, potem pa njen predstavnik, minister Černač, na televiziji od novinarke prevzame vodenje oddaje in pove, da je za vse kriva opozicija.
Zdaj je torej državljan pred dilemo: kako in kje naj torej izrazi svoje zahteve, ko pa mu je politika odvzela vse temeljne demokratične inštrumente? Tako smo torej pri legalnih in legitimnih civilnodružbenih organizacijah, med katerimi so v številnih razvitih državah najmočnejši sindikati. Ti so v prvi vrsti pogajalci z delodajalci in državo, demonstracije pa so le posledica prekinjenih ali propadlih pogajanj.
Sobotne so bile prav takšne. Oblast je sindikate v slabem letu že nekajkrat prevarala in jih tudi razglasila za škodljivce in sovražnike, s čimer se je tudi na tem področju izrekla proti ustavi. Je treba ob tem še omeniti, da je predsednik vlade tudi tokrat zamudil odlično priložnost, da za trenutek odloži svoj telefon in v krogu družine prisluhne popevki, morda oni, ki ga je tako ganila decembra po porazu: To je bil tvoj dan ljubezniiiii…? In so se stave o tem, kam bo tokrat brizgnil njegov nekontrolirani žolč, sklepale že ves teden prej? In je nemalo ljudi hudo natančno napovedalo možnosti: a) Štrukelj, b) Janković, c) Kučan, d) Türk? A je kaj bolj žalostnega kot ta predvidljiva preproščina?
Je pa bil ta shod tudi del evropskih demonstracij, in če politika in finančni sektor v Bruslju zahtevata vseevropsko discipliniranje požrešnih državljanov, je povsem logično, da morajo tudi gibanja za pravice delavcev delovati transnacionalno. Nič novega pod soncem, vse to je že davnega leta 1870 vedel Eugene Pottier, ko je napisal tisti znani prvi stih Internacionale: Vstanite v suženjstvo… In prav to je na nedavnih demonstracijah v Bruslju dejal tudi predstavnik enega izmed sindikatov: sindikati EU se morajo tesneje povezati. Vse bolj je namreč jasno, da potrebujemo nadnacionalno mrežo pritiskov vseh vrst in na vseh ravneh, saj si bo le na ta način mogoče znova prisvojiti države in EU, kjer smo nenadoma zaželeni le še kot ultra-vitki in z zalepljenimi usti.
