Dimenzije te patologije, ki se je generirala v zadnjih dveh desetletjih tako rekoč kot »legitimen« in splošno sprejet kod poslovne kulture, kulture komunikacije itn., lahko samo slutimo. »Sociopatski adrenalinci«, kot je to patološko narodno nošo poimenoval dr. Ihan, iz drugih, tretjih itn. vrst so preplavili podsisteme in družbena polja, hkrati pa prepoznavanje simptomov, kot opozarja stroka, nikakor ni lahka in še manj samoumevna stvar. »Psihopati znajo biti nadvse družabni, se prikupiti drugim in uveljaviti s prevarami in z lažmi. (…) Uporabljajo spletke, diskreditacije, prefinjene manipulacije, ustrahovanje, izsiljevanje in druge metode psihičnega nasilja. So popolnoma brez občutka krivde. V zanje ugodnih razmerah se povzpnejo visoko na družbenih lestvicah in se polastijo vzvodov upravljanja. (…) Prikazujejo se kot varuhi človekovih pravic. (…) Privlačijo jih razmere, v katerih se lahko uveljavljajo s svojo površinsko očarljivostjo, kjer lahko manipulirajo in sebe postavljajo v prvi plan, privlačijo pa jih denar, status in/ali moč,« je recimo nekaj navrženih simptomov zgoraj omenjenega specialista sodne medicine.
Zmožnost prepoznavanja in detekcije najbolj deviantnih »človeških enot« je ključna za normalizacijo prostora. Analiza in »čiščenje« podsistemov je naloga represivnih aparatov in sodstva, kar se je začelo počasi dogajati, na nižjih in mikro ravneh pa bi bilo smiselno namesto abstraktnih družbenih diskurzov začeti razmišljati nekoliko bolj praktično. Nosilci konkretnih osebnih svetov in bližin smo mi, z imeni in priimki. In če vam je odrešenjska logika zdravljenja javnega prostora tuja, si lahko isto nujnost detekcije psihopatije v lastni okolici servirate skozi argument preproste in bazične osebne varnosti ter skozi vprašanje osebne dignitete, ki je »pomemben konstitutivni element posameznika. Ko mu jo vzamete, poklekne. Poklekne, še preden mu jo vzamete,« pove Dario Fo v intervjuju za Sobotno prilogo.
Če stvar konkretiziramo, je v osnovi govor o bazičnem in prastarem fenomenu prijateljstva, ki deluje kot družbeno lepilo. Temu vprašanju se je temeljito posvetil že Aristotel, ki mu v Nikomahovi etiki nameni kar celo osmo in del devete knjige (poglavje pa sledi analizam posameznih človeških vrlin in vprašanju doseganja srečnosti v skupnosti). Njegova kategorizacija prijateljstva zaradi koristi, zaradi užitka in zaradi dobrega ostajajo tudi v dobi Facebooka še danes osnovna za vsako razmišljanje in raziskave na to temo.
Empirična študija o prijateljstvu iz leta 2006, ki sta jo opravila Ray Pahl in Liz Spancer (Hidden solidaities today: rethinking friendship, 2006), polje prijateljstva v osnovi razdeli v dve kategoriji. Na enostavna prijateljstva (družabniki, uporabni kontakti, sosedski prijatelji, prijatelji za zabavo), kar ustreza Aristotelovi kategorizaciji prijateljstva zaradi koristi oziroma zaradi užitka, ter kompleksna prijateljstva (pomočniki, tolažniki, zaupniki in sorodne duše), kar se približuje Aristotelovi definiciji prijateljstva zaradi dobrega. Pravim približuje, saj se je od stare Grčije do danes bistveno redefinirala tako struktura sveta kot človeka v njem, vendar je za ta tekst bistveno določilo sodobnih »sorodnih duš« (vsestransko prijateljstvo, emocionalna podpora, praktična pomoč, pogled na svet, ista valovna dolžina, zavezujoča pripadnost, ki je skorajda družinska vez) prisotno v enaki meri in enako imperativno kot pri Aristotelovemu »prijateljstvu zaradi dobrega«. In to je časovna komponenta.
Ko Aristotel analizira najbolj zavezujočo bližino, prijateljstvo zaradi dobrega, ugotavlja, da tako prijateljstvo nikoli ne nastane zaradi »slučajnih okoliščin«, ker se ne veže na »korist ali na užitek«, ampak na »vrlino«, in ker se veže na vrlino, je (v okviru človeških časovnih dimenzij) »trajno«. Znotraj tega je treba videti tudi drug ključen konstitutivni element te vrste prijateljstva, in sicer »stanovitnost«, kar pomeni, da je »izoblikovana sodba stalna«, za to pa je potrebna »zaupnost, ki se ustvari šele s časom«. Če se vrnemo v novi vek, prilagodimo, torej spustimo Aristotelovo delitev na človeško raven, hkrati pa njegove besede prevedemo v novoveško diskurzivno zmedo, potem bi se ključni in hkrati izjemno funkcionalen kriterij glasil nekako takole: prijateljstvo primarno definira sposobnost dosledne korektnosti do (so)človeka na daljši časovni rok. To pomeni, da imamo pred očmi horizont kvalitete, ki jo takšna komunikacija prinaša v naše svetove na dolge proge in na račun tega znamo diferencirati (slabo)namerne ekscese, manipulacije in preostala orodja majhnosti, od manjših zdrsov in običajnih človeških dvigov in padcev, ki so nam imanentni in nas konstituirajo v vsej naši zmotni in včasih tudi zgrešeni človeški ljubkosti. S pregledom najbolj zavezujočih in intimnih bližin, najbližjih koncentričnih krogov socialne, skozi perspektivo korektnosti na daljši časovni rok, se vam lahko hitro zgodi prestrukturiranje naše neposredne okolice z vsemi konkretnimi imeni in priimki vred. In običajno postane najbližji prostor precej bolj pregleden, izčiščen in konec koncev tudi varen, saj – ne pozabimo – govorimo o »bolni družbi« in v procesu detekcije raznoraznih »sociopatskih adrenalincev«, kot je to patološko narodno nošo poimenoval dr. Ihan. In nikar napake v zadnjem koraku: vsako napovedovanje vojne je dolivanje adrenalina v bolne glave in pristajanje na patologijo socializacijskega vzorca vojne vseh proti vsem. Doktor Ihan predpisuje nežno terapijo z zelo jasnimi besedami: »Sociopatski adrenalinci so bolniki po lastni izbiri, ki ne zaslužijo niti kančka empatije in pozornosti. Uniči jih le to, da se ljudje od njih obrnemo k realnosti, k tistemu, za kar so oni itak slepi.«
