Mladi teolog se pripravlja na poroko, saj je ta pogoj za začetek »pripravništva« v pravoslavni cerkvi, zato je o vprašanju potomcev govoril skrajno resno. Ampak pri razlogih ni imel v mislih sosedov, kot bi verjetno pričakovali, recimo Bolgarov, ki se ob omembi makedonščine še vedno samo nasmehnejo, češ da gre samo za narečje bolgarščine. Niti Grkov, ki ne glede na bankrot in dekonstrukcijo »trojke« ne popuščajo v sporu okoli imena države in nekaterih mitoloških bitij, kar Makedonce še naprej blokira pri vseh pridružitvenih procesih. Niti ni govoril o makedonskih državljanih albanske narodnosti, ki, recimo, z nataliteto nimajo nobenih težav, nasprotno, hkrati pa na stojnicah na drugi strani reke prodajajo samo nalepke z mednarodno avtomobilsko oznako AL, medtem ko za MK menda niso še niti slišali. Ne, s prstom ni kazal okoli sebe, ampak v njih same: »Zato, ker razen oblasti, ki je za drobiž pokupila vse, kar leze in gre v državi, ne obstaja nič. Zato, ker ni neodvisnega prostora v družbi, v medijih, na intelektualni sceni. Zato, ker ni osnove, iz katere bi lahko kar koli sploh začelo poganjati…«
Težko je govoriti o neodvisnih prostorih v družbi, ki se sooča z vprašanjem najosnovnejšega, fizičnega preživetja in zato nujno potrebuje enotnost. Predstojnik katedre za filozofijo na Filozofski fakulteti v Skopju Ivan Džeparovski mi je večer prej povedal zgodbo iz nasprotne perspektive: »Vlada je izdala antologijo makedonske literature od začetkov pa do danes. V sto tridesetih knjigah. V makedonščini in v angleščini. To je zdaj končano.« Sedela sva pred prvim nakupovalnim megacentrom v Skopju, ki je hkrati prvi megamarket v Makedoniji. »Ljudje prihajajo sem po nakupih celo iz Tetova in Prištine…« Profesorja je veliko bolj kot megalomanski projekt vlade, pri katerem je, kot velika večina makedonskih intelektualcev, aktivno soudeležen, iritirala perfidnost arhitektov, ki so stopnice v nakupovalnem centru speljali tako, da mora potrošnik prehoditi celo nadstropje in se sprehoditi mimo vseh izložb, preden lahko nadaljuje vzpon v naslednje nadstropje potrošniške vertikale. Mene, starega znanca in soseda BTC, sta navduševali tako profesorjeva navdušenost nad stopnicami kot samoumevnost, s katero je govoril o megalomanskem projektu makedonske vlade. »To je šele začetek,« je nadaljeval. »Zdaj gre proti koncu tudi že projekt ožjih izborov makedonske poezije, proze, esejistike in filozofije, vsaka od teh zvrsti bo izdana v petnajstih knjigah, hkrati pa bo vse prevedeno v šest največjih svetovnih jezikov. Istočasno poteka tudi projekt prevajanja vseh ključnih filozofskih in literarnih del iz svetovne zakladnice, pravkar dobivamo prevod celotnega Aristotela, Platona, imamo nove prevode vseh grških tragikov…«
Antologije in prevodi so del projekta makedonske vlade z naslovom Skopje 2014, s katerim sistematično betonira identiteto skozi simbolni in duhovni prostor. Drugi košček tega mozaika je nova podoba središča Skopja. Na desetine kipov, megalomanske novogradnje, ki se zlivajo ena v drugo in tvorijo enotno kuliso vzdolž reke, orjaški neoklasicistični stebri, ki kot da prestopajo iz ene stavbe v drugo, nad celoto pa dominira dvajsetmetrska skulptura Aleksandra Velikega na konju z dvignjenim mečem.
»Kakšno se vam zdi središče mesta?« Za mizo med gosti festivala PRO-ZA Balkan 2014 je zavladala popolna tišina. V glasu profesorice literature na fakulteti v Skopju ni bilo nobene lahkotnosti, nobenega ironičnega ali ciničnega podtona. Prej neka nedefinirana prošnja za razumevanjem. Jasno, gigantske dimenzije in številke so mere njihovega nelagodja, negotovosti in strahu. Seštevajo se v atmosfero, ki jo je Milčo Mančevski prelil v filmsko mojstrovino Pred dežjem, s katero je pobral zlatega beneškega leva. V filmu se vojni fotoreporter, ki ga igra Šerbedžija, vrne iz bosanske vojne in v domači vasi ugotovi, da je etnično sovraštvo doseglo tudi njegove kraje. Med njegovo odsotnostjo se je država spremenila v bojišče pravoslavnih in muslimanskih skrajnežev. Vsi čakajo samo še na prvo iskro, ki pride z nepojasnjenim incidentom v makedonskih gorah. Nebo se pripravlja na dež, zrak diši po krvi in zdi se, da ni sile na svetu, ki bi lahko ustavila tok dogodkov. In v tej atmosferi popolnega, do nevzdržnosti zgoščenega strahu se loti Mančevski skozi preplet treh ljubezni analizirati fenomen sovraštva. Saj veste, ljubezni so, kot vedno, globoko intimne narave, sovraštvo pa ima tudi tokrat, kot običajno, kolektivne korenine.
Zadnji dan sem v središču mesta čakal na let proti Ljubljani. Prav mogoče, da se je zgodba, ki sem jo po koščkih pobiral v Skopju, poigravala z mojo perspektivo. No, kakor koli že, v dobrih dveh urah se je vrtiljak na ploščadi zavrtel samo enkrat, igrala pod gigantskim kipom Aleksandra so dosledno samevala, otroške vozičke sem lahko v tem času preštel na prste ene roke. Let proti Ljubljani – z vso to predvolilno zmedo vred – se je nenadoma zazdel kot peresno lahek skok v prihodnost. Iz tragedije v tragikomedijo. Iz časa pred dežjem v čas po dežju.
