S sončne strani Alp na prvi ogled opazimo predvsem bruseljsko meritokracijo. Obliko oligarhične vladavine, omejene na izbrance in izbrance izbrancev, ki ji je lizbonska pogodba vdahnila neko demokratično dušo z okrepljenimi pristojnostmi evropskega parlamenta. Ker pa se slednji ne more kosati niti z množico lobistov v Bruslju, kaj šele z nacionalnimi parlamenti, ostaja njegova vloga še zmeraj benigna. Pravzaprav slabše od tega. Dobil je namreč možnost, da meče pesek v kolesje evropskega stroja, ne pa da bi ga kot zakonodajna oblast upravljala, saj je slednje še vedno v rokah komisije in predvsem evropskega sveta.
Posledično se je meritokratična ureditev, ki je do uveljavitve lizbonske pogodbe polnila bruseljske fotelje, pomembno spremenila. Novi ključ izbire najpomembnejših evropskih oblastnikov je zdaj občutljivo ravnovesje med politično levico in desnico, ženskami in moškimi, vzhodnim in zahodnim delom celine ter med velikimi in manjšimi članicami Unije. Novo vodstvo EU tako ni izbira izbrancev, je rezultat omenjenega ključa, pa naj gre za novega predsednika komisije Jean-Clauda Junckerja, predsednika evropskega sveta Donalda Tuska, visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko Federico Mogherini ali plejado novih komisarjev. Zmotno se je zato pri nas uveljavilo mnenje, da je Bratuškova (samo)izbranka. Dejansko je del omenjenega ključa in treba ji je vsaj priznati, da ga je dojela hitreje kot kdor koli drug v Sloveniji, ki ji zdaj to očita.
Problem, ki ga zaradi te slovenske zaslepljenosti nihče noče opaziti, je, da s sestavljanjem oblasti po zapletenem ključu dobimo zapleteno oblast, ki praviloma ni učinkovita. Tudi po zaslugi novih pravil, ki so potrjevanje evropskega komisarja preselila v pristojnost evropskega parlamenta, se je prvič zgodilo, da je ta položaj zasedel kandidat, ki mu je krčevito nasprotovala ena izmed velikih članic EU. Ker Juncker politično kroži v istem konservativnem ozvezdju kot britanski premier Cameron (in madžarski Orban, ki je bil prav tako proti), je šlo za za zanimiv zaplet, ki so ga na koncu razvozlale kravje kupčije. Te so kandidatu evropske ljudske stranke zagotovile 422 glasov v 751-članskem evropskem parlamentu, ki jih še ni do konca poplačal. Eden izmed neporavnanih računov bo zagotovo postavitev Donalda Tuska, ki prav tako prihaja iz vrst evropske ljudske stranke, na čelo evropskega sveta. Predvideno je bilo, da bo po omenjenem ključu to mesto pripadlo levici, omenjala se je danska premierka Helle Thorning - Schmidt, ki je uživala tudi podporo z desne, in sicer Merklove in Camerona. V političnih preigravanjih jo je (zanimivo) najprej blokiral francoski socialistični predsednik Hollande, ki jo je »prodal« za Pierra Moscovicija z zahtevo po položaju komisarja za gospodarske in monetarne zadeve. Strankarsko matematiko bruseljske politike pa je premešala še neznanka Ukrajina, ki je izračun obrnila v korist protiruskega Tuska in za protiutež dodala Italijanko Mogherinijevo. Njena neizkušenost na zunanjepolitičnem parketu je bila pri tem brezpredmetna, dovolj je bilo, da je Italija zmernejša v svojem odnosu do Moskve kot nekdanji sovjetski sateliti s Poljsko in baltskimi državami na čelu.
Novi oblastni konglomerat, ki se bo v Bruslju najverjetneje dokončno izoblikoval še pred koncem leta, je zaradi navedenega bolj neobetaven, kot je bila Barrosova ekipa, ki je od leta 2004 in tako imenovanega velikega širitvenega poka Unijo zapeljala v slepo ulico evrske krize, gospodarske stagnacije, visoke nezaposlenosti in milijardnih obremenitev davkoplačevalcev zaradi reševanja bančnega pohlepa. Pomemben del te zgodbe je bil tudi Juncker, ki je ves ta čas do lanskega januarja vodil skupino evrskih držav. Razglabljanje o tem, kako je Bratuškova prišla v Bruselj in kaj bo tam počela, je precej brezpredmetno, kajti glavno vprašanje je, kako se čim hitreje izogniti politični in širši katastrofi, ki jo Bruselj prinaša k nam. Nekaj izkušenj iz preteklosti imamo, tudi zelo neprijetnih, ko so prevladovale še hujše notranje razprtije od dandanašnjih. Treba se bo znova zavesti, da nismo center sveta, niti pred razburkanim morjem varna letalonosilka, ampak čolnič, ki potrebuje vsaj izurjeno posadko, če že ni složna. Da na slovenskem čolnu sloge ni, vemo že dolgo časa, da ga ne znamo krmariti, pa se z vsakimi volitvami vse bolj zavedamo. Tudi zato, ker se ne ozremo naokrog, ampak predajamo krmilo vsakemu, ki pokaže zgolj voljo, da bi zanj poprijel, ne da bi pogledal čez rob čolna in našel smer v mirnejše vode.