V resnici se najbrž ni povsem zmotil. Vsaj na prvi pogled je odločitev ukrajinskih volivk in volivcev dober odsev podobnih izbir njihovih hrvaških kolegic in kolegov pred dobrimi dvaindvajsetimi leti, o katerih sem spregovoril že pred mesecem dni. Nacionalne stranke, zagovornice od Rusije neodvisne ukrajinske poti, v glavnem v tesni naslonitvi na »Evropo«, so pobrale vso smetano s torte in bodo imele v kijevskem parlamentu poslej znatno večino. Te stvari so znane že nekaj tednov, nič pa ne škodi, če vzamemo tokratno razdeljevanje sedežev pod lupo še nekoliko podrobneje in ga postavimo v širši kontekst nastajanja in spreminjanja ukrajinskega volilnega zemljevida od leta 1991 sem.
Značilnost zadnjih dveh desetletij je bila, da so zagovorniki poudarjene neodvisnosti Ukrajine postopoma pridobivali vse več naklonjenosti volivcev in širili svoj vpliv vse bolj proti vzhodu. Če so leta 1991 na referendumu o ohranitvi Sovjetske zveze protivečinsko glasovali le v treh zahodnih, nekdanjih galicijskih pokrajinah in v prestolnici Kijev ter je kandidat nacionalnega gibanja Ruh Vjačeslav Čornovil slavil le v Galiciji, se je takšno stanje začelo deloma spreminjati že na izrazito polariziranih predsedniških volitvah 1994. Iz Volinije, ki je bila do leta 1939 del Poljske, izvirajoči govorec ukrajinščine Leonid Kravčuk je zmagoval v zahodnem in osrednjem delu, rusko govoreči Leonid Kučma, v celoti gledano glavni arhitekt anomalij sodobne Ukrajine, je prepričal vzhod in jug. Razlika s stanjem deset let pozneje je bila v tem, da je bila meja med »vplivnima območjema« pomaknjena nekoliko zahodneje (v Kučmov prid), po drugi strani pa je Kravčuk, kljub svojemu ukrajinskemu imidžu pripadnik prve ali vsaj druge lige sovjetske ukrajinske partijske nomenklature, dosegal dvomestne odstotke tam na skrajnem vzhodu, kjer sta se morala Juščenko in Timošenkova zadovoljiti s krepko enomestnimi. Današnje konture je volilni zemljepis največje evropske države dokončno pridobil na parlamentarnih volitvah 2002, ko so v srednjem delu države v glavnem opustili prejšnje navdušenje nad skrajno levico, zaradi katerega so še leta 1999 ponekod močno podprli komunista Petra Simonenka in večinoma prestopili v nacionalni tabor. Čeprav je razočaranje nad izplenom oranžne revolucije marsikoga v omenjenem delu Ukrajine, pa celo v prestolnici in posamič na zahodu, nagnilo k oddaji glasu za Viktorja Janukoviča namesto za Julijo Timošenko, ki pa je tedaj vse do zadnjega koketirala s Putinom, se je v pogojih vse bolj represivnega režima predsednika iz Donjecka osnovna zgodba širjenja vpliva nacionalno usmerjenih strank na vzhod nadaljevala. Majdanska revolucija je bila v nekem smislu porojena, ko so Janukoviču naklonjene sile zaradi volilnega sistema in možnosti administrativnih pritiskov v enomandatnih okrožjih sicer dosegle parlamentarno večino, niso pa uspele po zgledu uspešnejših bratskih režimov v Moskvi in Minsku niti približno izločiti parlamentarne opozicije. Še več: proevropski nacionalni blok je z vstopom Vitalija Klička v areno beležil pomembne uspehe celo vzhodno od svojega tradicionalnega območja.
Dosedanje zakonitosti so letos učinkovale na dveh ravneh. Prva, nemara pomembnejša, je bila raven volilne udeležbe, saj slednja precej pove o tem, koliko podpore imajo kijevske osrednje oblasti. Hkrati se na zemljevidu odstotkov volivcev, ki so prišli na volišča, po pokrajinah najbolj zrcali dosedanja politična razklanost Ukrajine. Več kot šestdesetodstotna je bila udeležba v štirih tradicionalno najbolj »ukrajinskih« pokrajinah v Galiciji in Voliniji. V lvovski pokrajini se je povsem približala sedemdesetim odstotkom. V srednji Ukrajini s Kijevom, od leta 2002 zvesti bazi nacionalnih sil, se je gibala med petdesetimi in šestdesetimi odstotki, s težnjo upadanja proti vzhodu. Nekoliko presenetljivo je le malo pod magično mejo polovice volivcev obtičala v treh »mejnih pokrajinah«, Zaporožju, Harkovu in Dnepropetrovsku, kjer so doslej prevladovale Rusiji naklonjene sile. Jug države je komaj prilezel čez štirideset odstotkov oddanih lističev, ponekod še to ne. Na vojnem območju, v Donbasu, je šlo tam, kjer je bilo to sploh mogoče, volit komaj dobrih trideset odstotkov. Nenavadno nizka, manj kot 50-odstotna, je bila volilna udeležba v zahodnih pokrajinah Černivci in Zakarpatje, kjer živi precej pripadnikov narodnih manjšin.
Po drugi strani so volitve v splošnem pomenile največji triumf zagovornikov ukrajinske neodvisnosti v odnosu do velike ruske sosede doslej. Ne le na zahodu, tudi v srednjem delu so proruske liste, ki so sploh kandidirale, praktično izginile. Le v Kirovohradu in Poltavi je zmerno proruski Opozicijski blok, nekakšen manj zobati dedič Stranke regij s človeškim obrazom, presegel pet odstotkov. Prvič se je v barve nacionalnih strank povečini obarval jug države, proruske stranke so bile povsem konkurenčne le v Odesi. Precej tesni so bili izidi med blokoma še v pokrajinah Zaporožje in Harkov. Pokrajine Harkov, Lugansk in Doneck so edine, kjer so proruski kandidati v seštevku dobili relativno, v zadnjih dveh pa hkrati krepko absolutno večino glasov.
To ukrajinske parlamentarne volitve seveda ostro loči od volilne farse na območju pod nadzorom upornikov, kjer niti komunistom niso dovolili kandidature, po drugi strani pa priča, da ima ukrajinska oblast s pridobivanjem zaupanja pri navadnem človeku na vzhodu Ukrajine še vedno velike težave. Če bi se več vzhodnjakov sploh odpravilo na volitve, bi bil namreč izplen vladajočih strank zagotovo še slabši.