Pred časom sem nastopil v neki televizijski pogovorni oddaji kulturnega tipa. Govorili smo o »binarni opoziciji spolov« in seveda ugotovili, da predstava o jasni razliki in ekskluzivnem nasprotju med dvema spoloma ne ustreza izkušnji. Prvič, poznamo stare socialne kategorije (indijski hidžra, dvoduh ameriških staroselcev), ki vpeljujejo tretji spol. Drugič, imamo kategorijo obojespolnosti ali spolne nedoločenosti (avstralski potni list ima za tako osebo X namesto F ali M) in še celo vrsto »vmesnih« kategorij (od takih, ki se kažejo zgolj v drži in oblačenju, do takih, ki vključujejo kirurške posege). Tretjič, poznamo kategorije, ki implicirajo en sam temeljni spol – moški (možinja iz Geneze in drugi miti in teorije, po katerih je ženska podvrsta moškega).
Do tod je bilo vse jasno. Izkušnja je daleč od kakšne binarne opozicije. Potem pa sem rekel nekaj takega: »Razlika med spoloma je kakor razlika med modro in rdečo, ne kakor med belo in črno.« Moji sogovorniki so pogledali v tla in voditelj je zamenjal temo. Hotel pa sem reči le to, da je izkušnja spola polikromatsko raznovrstna, ne monokromatsko kontrastna. Kljub temu pa predstava o binarni opoziciji vztraja, kot pač vztraja administrativno določanje spola ob rojstvu otroka s prisotnostjo ali odsotnostjo penisa (tako kot je na monokromatski podobi belina prisotnost, črnina pa odsotnost svetlobe). Vztraja torej predpostavka, da spol določa košček anatomije – predpostavka, ki ji ni mogoče reči drugače kot infantilna.
Od kod ta razkol med predpostavko in izkušnjo? Najprej se moramo vprašati, zakaj je spol tako pomemben del osebne identitete. Dobimo ga (tj., zapišejo nam ga) ob rojstvu in potem nas spremlja vse življenje. Je kakor nalepka, ki nam odreja mesto v družbeni strukturi (razdeli vrsto pred javnim vecejem, ureja nasledstvo itn.). Kot vidimo, lahko to nalepko včasih zamenjamo, težko pa jo izgubimo. Njena družbena funkcija je očitna, hkrati pa je očitna tudi njena prisilna, birokratska narava, ki reducira pestro doživljanje na ekskluzivno izbiro binarnega tipa. Je nekaj tako praktičnega lahko navadna blodnja?
Poglejmo nekaj drugega. Slovenska politika ni toliko konservativna, kolikor je moralistična. Zavrnila je biomedicinsko pomoč pri oploditvi samskih žensk, problem ima z družinami istospolnih parov, ni naklonjena legalizaciji marihuane… Pri drugih družbenih vprašanjih ima manj predsodkov. Predsodki so predpostavke, ki jih izkušnja ne potrjuje in jih ni mogoče utemeljiti brez sklicevanja na ideologijo, pa vendar vztrajajo. Kakor pri določanju spola tudi tu reduciramo široki spekter izkušenj (in težavna moralna vprašanja) na nekaj birokratskih in tudi s stališča družbenega nadzora navsezadnje nefunkcionalnih kategorij.
Po drugi strani pa se politična scena (tu mislim na slovensko, vendar ta ni kakšna izjema) ne more ravno hvaliti z moralnostjo. Laganje, kraja, vse mogoče oblike korupcije – nič ji ni tuje. Tu imamo torej klasični zgled dvojne morale. Opazimo pa tudi premestitev moralnih poudarkov z osrednjih vidikov družbene kohezivnosti na za to kohezivnost obrobna vprašanja. Tako je materinstvo samskih žensk videti večji družbeni problem kakor korupcija (o kateri nismo imeli še nobenega referenduma).
Ob teh vprašanjih pogosto celo strokovnjaki (pravniki, psihologi, zdravniki) mešajo moralnoideološke in znanstvene argumente. Ko so desetletja dolgo razlagali, kako nevarna da je trava (škodila naj bi tudi genetskemu materialu in reproduktivni zmožnosti), niso vedeli ali niso hoteli vedeti, da so zgolj orodje politike pri reševanju problema, ki ga ni bilo ali pa je bil drugje. Takrat so obojeročno sprejeli prohibicijsko doktrino, ki so jo uveljavljale ZDA, zdaj, ko se je doktrina tam spremenila (fej te bodi, znanost!), pa nočejo več slediti. Podobno kot so Britanci v svojih kolonijah kriminalizirali homoseksualnost, danes, ko kriminalizacije na Zahodu ne najdemo več, pa nekdanje kolonije zagrizeno vztrajajo pri njej in jo ponekod (Zimbabve, Uganda) celo zaostrujejo.
Vem, da ima marsikdo ob teh temah močnejše zadržke, in to povsem razumem. Enkrat naučene in usvojene »resnice« si zlepa ne izbijemo iz glave. Še pomembnejše pa je, da so prakse, ki izhajajo iz teh predpostavk, stalni, integralni del našega življenja. Težko bomo našli človeka, ki ga ob novici o rojstvu otroka – kaj šele lastnega – ne bo zanimalo, ali je deček ali deklica. Ne glede na to, kako skeptičen (ali skeptična) je do »binarne opozicije spolov«.
Politika, ki izhaja iz dvomljivih predpostavk, ni nič novega. A od kod moč teh predpostavk, da se vsiljujejo še potem, ko jih že zavrnemo? Kaže, da jim jo daje prav njihova infantilna narava. Naše predstave o spolu se nikoli ne odmaknejo kaj dosti od otroških teorij. Tudi moralizem, ki vodi igro pri antilibertarni zakonodaji, ima infantilno podlago: izhaja iz otroške zavisti. Na tej točki se srečajo naše najvztrajnejše predpostavke, podpora državnih institucij (ali natančneje: birokratska vestnost) pa poskrbi, da kljub svojim protislovjem ostanejo samoumevne in dominantne.
