Potemkinove stopnice je ime kraju. Na njih je treba v Odesi resničnost vzeti kot celoto, sestavljeno iz mnogih pogledov. Tam je takšna tradicija, odkar je Sergej Eisenstein na njih leta 1925 snemal ključno sekvenco filma Oklepnica Potemkin in na popolnoma resničnih stopnicah po resničnih dogodkih posnel prizor, ki pa se je zgodil nekje drugje v mestu.
Potemkinovega imena se drži smola. Vedno je povezano z vprašanjem, ali se je okrog njega res kaj zgodilo ali pa se je od zunaj samo tako zdelo.
Ruski režiser je na dvesto stopnicah, ki se skoraj izpred zgradbe opere spustijo v pristanišče, posnel prizor solidarnosti meščanov Odese z mornarji na oklepnici Potomkin, ki so se leta 1905 uprli carskim oficirjem in začeli prvo rusko revolucijo. Na oklepnico so dvignili rdečo zastavo, meščani pa so jih pozdravljali. Eisenstein jih je posnel na Potemkinovih stopnicah, tik preden so prišli carski vojaki in jih postrelili. V tem prizoru je bila prvič na filmu uporabljena montaža atrakcij, brez katere ne bi bilo niti Fordove Poštne kočije niti Noeta Aronofskega. Tukaj se je dvajseto stoletje začelo. Spodaj v pristanišču je res stala oklepnica, res so se mornarji na njej uprli, res carska mornarica, ki je blokirala pristanišče, ni dvignila topov na Potemkina, ampak se je pridružila revoluciji. Meščani so upor pozdravili, carska vojska jih je postrelila, vendar ne na stopnicah. Protesti so bili drugje v mestu, na Potemkinovih stopnicah se ni zgodilo nič. Tam so dvajset let kasneje posneli samo film, ki je bil zamišljen kot propagandni film za deset let kasnejšo oktobrsko revolucijo. Ampak film je obveljal kot posnetek resničnega dogodka. Nekaj logike v tem je. Eisenstein si je na teh stopnicah izmislil skoraj vse, kar film danes je.
Danes pa je na njih nekaj drugega. Že mesece se pred spomenikom knezu Richelieju nad Potemkinovimi stopnicami vsak večer zbere skupina ljudi z ukrajinskimi zastavami. Tako je od protestov na Majdanu v Kijevu, ki so z oblasti odstranili Viktorja Janukoviča. V ponedeljek zvečer je prišlo do novosti.
Ljudi ni bilo veliko. Morda štiristo ali petsto. Vendar so tam vsak dan. V strnjeni skupini so stali tik nad stopnicami, ki se spuščajo proti pristanišču. »Slava Ukrajini,« jih je pozdravil prvi govorec z megafonom v roki. »Slava Ukrajini,« so mu odgovorili prisotni. Shod je bil bolj podoben molitvi kot demonstracijam. »Vzemite očenaš v ruščini,« je star gospod v roke potiskal kartonček, potiskan z rdečimi črkami. Med ukrajinskimi zastavami je vihral samoten prapor Desnega sektorja. Njihove paravojaške enote so v Krimu porazile posebne enote Janukovičeve policije in protestom dodale skrajno desno barvo, ki je večino sodelujočih motila. Nacionalizem je ena od določilnih potez politike po prevratu, vendar je slika odnosov med različnimi frontami v družbi bolj zapletena. V enem od mnogih paradoksov sodobne Ukrajine ljudje, ki zahtevajo enotnost države in umik Rusije iz njene politike, govorijo ukrajinsko in rusko.
Nad Potemkinovimi stopnicami je bilo vzdušje sproščeno. V Odeso je prišla pomlad. Mimo shoda so mlade matere potiskale otroške vozičke, rolkarji so se podili med zastavami, nekdo je sprehajal haskija, za katerim se je podil jazbečar. Na Primorskem bulvarju, ki teče mimo Richelieujevega spomenika, so bile vse klopce zasedene, ulični glasbenik pa je že celo popoldne obupano igral na baritonski saksofon. Tudi ko so se začeli govori, je še naprej igral Guantanamero. Ob zidku so postopali mišičasti fantje Desnega sektorja v fantazijskih uniformah z lesenimi krepeli v rokah. Trije so prišli s težkimi motorji, eden je imel v toku električni pendrek. Zakaj protestniki potrebujejo tako spektakularno zaščito, je postalo očitno sto metrov višje. Pri spomeniku Katarini Veliki je parkiralo nekaj avtomobilov, iz katerih je skočilo dvajset zamaskiranih moških s čeladami na glavah in ščiti v rokah. Oblečeni so bili v fantazijske uniforme s kosi kevlarja, našitimi na najbolj delikatna mesta. Eden je nosil ščit Janukovičevih posebnih policijskih enot, na katerem je pisalo »Slava junaškemu berkutu.« Berkut je ime za policijske enote, ki so bile v Kijevu poražene. Iz prtljažnikov so pobrali palice za baseball in stekli proti protestnikom. Na poti so se ob črni limuzini zaleteli v moškega v beli srajci, ki jim ni bil všeč. Na hitro so ga oklofutali in mu razbili avto, potem so stekli naprej. »Živela Rusija,« so kričali in se stepli z moškimi v podobnih opravah, ki so varovali protestnike.
»To je prvič, da se je kaj takega zgodilo v Odesi,« je rekla gospa, ki živi v bližini. »Protesti so nad Potemkinovimi stopnicami vsak večer od šestih do pol osmih. Ampak do danes nikoli ni bilo nasilja.«
Vendar ponedeljek ni bil običajen dan. V vzhodni Ukrajini so v Donecku in Harkivu ruski protestniki razglasili neodvisni republiki in zahtevali rusko intervencijo.
»Tudi v Odesi imajo Rusi proteste zgoraj pri železniški postaji,« je rekel Serge, ki je od strani opazoval dogajanje. Večina prebivalcev Odese govori rusko, vendar tudi ruski protesti niso množični. »Večina Odese res govori rusko,« je rekel. »Vendar večina ni za priključitev Rusiji.« Odesa je nevtralno pristaniško mesto z dolgo tradicijo svobodnega pristanišča. Tukaj ljudi nikoli ni zares zanimala ideologija. V svobodno pristanišče so prišli, da bi obogateli. Odesa je bila dve stoletji mesto, v katerega so prihajali ljudje, ki so jih drugod preganjali ali so imeli smolo.
V mestu pravoslavnih katedral so zgradili sinagoge in katoliške cerkve, gledališča in fantastične trgovske pasaže s steklenimi strehami. Ulice so z enega konca videti kot Milano, z drugega kot Pariz, od strani kot London, nekatere zgradbe pa, kot da so jih prinesli iz Rima. Vse je izrabljeno in ponošeno, ampak lepo in privlačno. Vprašanje, kam mesto sodi, je akademsko. Vanj se pride skozi dolgčas vzhodne Madžarske, puščobo severovzhodne Romunije in simpatično nedokončanost Moldavije. Za rokavi delte Dnepra se zasveti velemesto. Evropa se tukaj začne in ima veliko obrazov. In tudi Rusija ni tako zelo daleč od nje, kot se morda zdi.
