Odstop KPK je seveda sprožil različne, tudi skrajno nasprotujoče si odzive. Med političnimi strankami je mogoče te odzive – tako kot vedno – razdeliti v dve skupini. Na eni strani smo soočeni z izjavami predstavnikov strank, ki vidijo v odstopu KPK prvi korak k dokončni odpravi te – po njihovi oceni – škodljive državne institucije. Na drugi strani pa je iz izjav mogoče razbrati obžalovanje nad omenjenim odstopom ter do neke mere tudi razočaranje nad člani KPK, ki naj bi bili s tem nekako vrgli puško v koruzo. Prva skupina izjav je seveda pogojena že s pravim sovraštvom, ki ga nekatere opozicijske politične stranke gojijo do KPK, saj jo krivijo za padec Janševe vlade, druga skupina izjav pa kaže veliko sprenevedanje, kajti politične stranke si v resnici, kar je vedno bolj očitno, ne želijo temeljitega razkrivanja korupcije.
Že sam protestni odstop KPK je alarmantno in pravzaprav dramatično dejanje. Če ta odstop povežemo z nedavnimi izjavami ministra za zdravje, ki je svoj odstop obrazložil kot posledico nemoči za spopadanje s korupcijo v zdravstvu, potem se nam počasi že svita, v kakem stanju smo. Če pa k temu dodamo še včerajšnjo izjavo predsednice vlade, da se parlamentarne politične stranke v prihodnje niso pripravljene vzdržati napadov na nekatere pomembne institucije pravne države, si lahko mislimo, kako nizko smo padli. Predsednica vlade je namreč izjavila, da je – kot poročajo mediji – razočarana, ker na posvetu vodij parlamentarnih političnih strank pri predsedniku države ni dobila podpore teh predstavnikov za predlog, da bi se vse politične stranke zavezale k temu, da se vzdržijo vsakega javnega in političnega obračunavanja z nosilci institucij pravne države, ki se ukvarjajo z odkrivanjem in pregonom kaznivih dejanj. Gospa Bratušek sicer kljub temu napoveduje, da bo vlada naredila vse, kar je v njeni moči, da se bo delo teh institucij krepilo, tudi s spremembo zakonodaje, če bo to potrebno, toda takšne izjave se po prejšnji izjavi slišijo le še kot groteskna šala.
Ob vsem tem pa je najbolj skrb zbujajoče dejstvo, da nam odstop KPK ne sporoča le, da njen predsednik in oba namestnika nekako nimajo več volje, da bi v tej vlogi še naprej preganjali korupcijo. Sporočilo tega odstopa je veliko globlje in resnejše in je kot tako skrajno skrb zbujajoče. Odstop KPK nam namreč sporoča, da koruptni akterji obvladujejo državno oblast. Vlada in parlament ter drugi državni organi se namreč po ugotovitvah KPK ne odzivajo v zadostni meri na njihova mnenja, ugotovitve in pobude. S strani teh državnih organov torej KPK ni deležna zadostne podpore, kaj šele stimulacije v obliki dodatnih sredstev, zaposlitvenih kapacitet ter iskrene javne in drugačne podpore. Vse to samo še podpirajo prej omenjene ugotovitve predsednice vlade in odhajajočega ministra za zdravje, na dejanski (empirični) ravni pa seveda vsak dan izvemo za kako novo korupcijsko afero, na primer takšno, kot je bilo večletno nezakonito prodajanje vozniških izpitov ali pa bistveno predrago nakupovanje medicinske opreme iz javnih sredstev. Ob tem, denimo, politika zakonsko na splošno prepove še rušenje črnih gradenj, in to ravno takrat, ko so na vrsti rušenja objektov nekaterih premožnih, z oblastjo zlizanih in splošno znanih koruptnih posameznikov. Hkrati politika nadaljuje nevarne igre s pravno državo, saj denimo z urgentno sprejetim zakonom naknadno (retroaktivno) preuredi izvršitev pravnomočnih sodb, s čimer krši načelo delitve oblasti. Itd.
Če se vrnem k odstopu KPK, se seveda ob njem utemeljeno zastavlja tudi vprašanje njegove ustreznosti. Ali ni s tem KPK, ki je uživala precejšnjo podporo javnosti ter imela za seboj že nekatere odmevne uspehe, prehitro vrgla puško v koruzo? Ali je v ozadju kaj takega, česar ne vemo, pa je v resnici bistveno vplivalo na odstop? Kako naj se ob tem odstopu počuti državljan, ki vsak dan spremlja sprenevedanje in škodljiva ravnanja v politiki, bančništvu, gospodarstvu, zdravstvu in še marsikje, pa je ob tem povsem nemočen? Kaj naj stori posameznik, ki je zaradi vse te korupcije na robu eksistenčnega minimuma in je kot državljan te države izgubil svoje dostojanstvo? Ali naj tudi on odstopi? Kako in kam?
KPK vsekakor ni (bila) noben brezzobi tiger. Na podlagi njenega poročila je prišlo posledično do padca Janševe vlade ter do velike izgube politične moči ljubljanskega župana Jankoviča, nekoč vodje največje opozicijske stranke. Njena mnenja, ugotovitve, poročila in vsa obračanja na javnost so zagotovo močno pripomogla k ozaveščanju o količini, značilnostih, nevarnostih in škodljivih posledicah korupcije v Sloveniji. V tej luči je seveda težko izreči podporo dejanju odstopa KPK, kajti ob skorajda popolni odsotnosti resnične protikorupcijske zavesti v vrhovih politike ta odstop državi in državljanom ne prinaša nobene koristi. Seveda pa je po človeški strani tako, da ima vsak svojo mejo vzdržljivosti in upanja. Če pri odstopu KPK ne gre za kaka nadvse relevantna skrivna ozadja, se bomo morali nekega dne – in to relativno kmalu – vprašati, ali nismo državljani izkazali premalo podpore njenim članom. Ali ni morebiti tako, da državljani na KPK in nekatere druge državne organe predvsem pošiljamo prijave, anonimke ipd., sami pa v svojem okolju storimo premalo za preseganje korupcije?
