Zakaj je najnovejše sporočilo iz Bruslja slabo in nevarno? Preprosto rečeno zato, ker napoveduje politiko, ki je v nasprotju s temeljnimi političnimi in gospodarskimi interesi Evrope in ki prav lahko pelje v spopad take narave in obsega, da si ga smemo predstavljati kot tretjo svetovno vojno. Imenovanje Tuska in nove grožnje Rusiji namreč niso kaka obžalovanja vredna napaka, spodrsljaj ali neprijetno presenečenje. So izraz evropske politike, ki je prevladala po Snowdnu in državnem prevratu v Ukrajini: po tistem, ko so Evropska unija in posamezne evropske države pristale na ameriško nadzorovanje in špijonažo in ju sprejele, in po tistem, ko so podprle tudi nasilno spremembo oblasti v Ukrajini ter politiko, ki je bila inavgurirana, ko je Washington postavil na oblast v Kijevu svoje ljudi. Imenovanje Tuska in najnovejše grožnje Rusiji so torej konsistentni s politiko, ki vlada Evropi zadnje leto dni. Bojim pa se, da ne zagotavljajo le kontinuitete te politike, marveč dokaj verjetno prinašajo njeno eskalacijo.
Verjetno bi nas moralo skrbeti, da svetovna vojna postaja realna perspektiva. Ampak tisto, kar me najbolj skrbi, je, kako rinemo tja. Da rinemo po poti, ki nas lahko pripelje v vojno, je norost. Zares noro je, naj ponovim, kako to počnemo.
Nove sankcije, s katerimi evropski politiki ultimativno grozijo Rusiji, naj bi bile odgovor na »direktno« rusko vojaško agresijo v Ukrajini. Ameriški predsednik, ki v imenu svoje države narekuje evropsko politiko do Ukrajine in Rusije, obtožuje Rusijo, da oborožuje in finančno podpira tako imenovane separatiste. To je natanko tisto, kar delajo v Ukrajini za nasprotno stran ZDA in nekatere evropske države in Nato. Poleg tega urijo vojaške enote, ki se bojujejo za uzurpirano ukrajinsko oblast, vojaško in obveščevalsko osebje pomaga pri načrtovanju in izvedbi vojaških operacij, da o politični in medijski podpori niti ne govorimo. Tega ne moremo preprosto odpisati, kakor smo se navadili, kot »dvojnih meril Zahoda« ali njegove »hipokrizije«. Tu namreč ne gre več za razkorak med besedami in delovanjem, gre za način delovanja. To ni hipokritično, je patološko. Edino, kar je v tej patologiji racionalnega, sta rasizem in delitev ljudi na nadljudi in podljudi. Za sprejetje te racionalnosti pa ni prepričljivih racionalnih argumentov.
Evropski politiki torej grozijo Rusiji s kaznovanjem, ker Rusija dela to, kar sami delajo v večjem obsegu, in ker je, še prej, odreagirala na njihove provokacije. Kaznujejo pa jo tako, da sami sebi prizadevajo bolečino. Za prijatelja oziroma zaveznika imajo tujo državo, ki jih sili, da delujejo proti temeljnim lastnim interesom, za sovražnika pa tiste, ki jih pozivajo, naj bodo razumni in, če nič drugega, gledajo na lastno korist. Da si izbereš za zaveznika nekoga, ki te žene v samodestrukcijo, ki bi se ga moral bati bolj od sovražnika, ne kaže niti na politični genij niti na strateško modrost.
Tisto, nad čimer bi se morali res zamisliti, pa je to, da so te zadnje zagrožene sankcije odgovor na nekaj, česar ni. Zahodni politiki dobro vedo, da v Ukrajini ni ne ruskih bataljonov ne ruskih divizij. Če bi bile, si o njihovi agresiji ali invaziji ne bi bilo treba izmišljati laži, »prevajalskih napak« in spacanih posnetkov, težka artilerija ne bi več obstreljevala vzhodnoukrajinskih naselij in majdanski uzurpatorji ne bi sedeli v Kijevu. Evropska politika je utemeljena na niču. Zaradi tega je v resnici ni, tisto, kar jo nadomešča, pa ja tako nihilistično. Evropski politiki ne ustvarjajo iz niča, čeprav se imajo za male bogove, temveč ustvarjajo nič, ki je izhodišče – izhodišče in cilj – njihovega delovanja.
Pod vladavino prejšnjega ameriškega predsednika se je začelo govoriti o dveh vrstah ljudi. Eni so menili, da je treba rešitve predlagati na podlagi podrobnega preučevanja realnosti. Drugi so verjeli, da jim moč, ki jo imajo, dovoljuje, da kar delujejo in tako ustvarjajo realnost. Prve, med katerimi so se našli kritiki Busheve oblasti, so imenovali »reality-based community«, torej ljudi, zavezane realnosti, drugi, ki so vodili državno politiko, so se imeli za »zgodovinske akterje«. Toda celo ti so bili do neke mere zavezani realnosti. Da bi upravičili svoje delovanje, so izdelali ponaredke realnosti, denimo tisto epruveto s pralnim praškom, ki jo je zunanji minister Powell šel kazat v OZN. Zdaj od Washingtona prek Bruslja do Kijeva samo še lažejo in si izmišljujejo. Zdaj so se popolnoma odpeli od realnosti. Če se bomo pustili zvleči v njihov namišljeni svet, bo vsega konec.
