Če je izvedba volitev po eni strani nujna, saj predstavlja sedanja sestava parlamenta, v kateri so mnogi sicer razmeroma hitro in uspešno obrnili plašče po modnem modro-rumenem vetru, potencialno tempirano bombo za še tako negotove korake proč od duhov preteklosti in iz ledenega objema medvedjega vzhodnega brata, je v negotovih razmerah za silo delujočega premirja na vzhodu tudi tvegana. Že vnaprej jemlje v zakup, da bo verodostojnost rade močno načeta, ker zanjo ne bo mogla, vsaj v svojih domačih krajih, glasovati nekako petina volilnih upravičencev. Na območju bojev v Donbasu normalne izvedbe volitev pač ni pričakovati, na Krimu pa so novi ruski oblastniki že izvedli »glajhšaltungo« čisto po receptih iz let 1939 in 1940. Po na hitro izvedenih pokrajinskih volitvah sta v tamkajšnjem regionalnem parlamentu zastopani samo stranki Vladimirja Putina in Vladimirja Žirinovskega. Z okrnjenostjo volilnega ozemlja nas tokratne ukrajinske volitve vsaj od daleč spomnijo na hrvaške leta 1992, ki jih v dobršnem delu države ravno tako ni moglo biti, na ozadju vojne pa so izrazito nacionalno usmerjeni kandidati za predsednika pobrali kar 84 odstotkov glasov.
Pa tudi sicer je volilna izbira kljub pisani paleti strank in strančic manj pisana, kot je bila kadar koli vsaj od leta 1998, ko so uvedli pravilo, po katerem je polovica poslancev izvoljena po proporcionalnem, polovica pa po večinskem sistemu in ki je po krajšem premoru vstalo od mrtvih pod Janukovičem. Čeprav sta bila namreč »proevropski« in »proruski« tabor še konec leta 2012 po številu prejetih glasov v proporcionalnem delu domala izenačena, bo 26. oktobra odkritih zagovornikov tesnejšega naslanjanja na veliko vzhodno sosedo le malo. Seveda je to do določene mere razumljiva posledica trenutnih razmer, ko ob razkazovanju Putinovih mišic na meji in včasih še čez njo ni več tako imenitno kot nekoč priznati, da si za Ruse. Svoj delež so nadalje nedvomno dodali sodni in administrativni ukrepi sedanje oblasti. Nekdanja vsemogočna Stranka regij, zadnjih deset let gonilna sila proruskega tabora, se je, ker ji je zaradi prešibko povezane popkovine s padlim predsednikom Janukovičem, kazalo, da ne bo prestopila petodstotnega praga, sama odrekla udeležbi na volitvah. V tekmi tako ostajata zlasti neuničljivi Petro Simonenko s svojimi komunisti in stari znanec že iz časov oranžne revolucije Serhij Tihipko z oživljeno Močno Ukrajino. A kot vse kaže, omenjeni stranki celo skupaj ne bosta bistveno presegli desetine glasov.
Če bi zaradi tega tisti, ki v Evropi, po svetu in pri nas vijejo roke nad domnevno slabim položajem ruskega jezika v Ukrajini, hoteli napeljevati vodo na svoj mlin, bi ravnali prehitro. Da ni veliko politikov z razvitimi proruskimi prapori, ne pomeni, da jih niti v radi ne bo. Stari sovjetski sistem in novodobni betonski Putinov sovjetizem pač najteže preneseta sleherno sled transparentnosti, razmer, v katerih je A A in B B, saj ostane potem veliko manj prostora za ribarjenje v kalnem. Iz istega razloga človeku, celo če bi to hotel, ni lahko stiskati pesti za protiukrajinske upornike na vzhodu. Saj navsezadnje nočejo, ne morejo ali najraje ne smejo povedati, za kaj natanko se zavzemajo. Bi bili zadovoljni s široko avtonomijo, hočejo neodvisno državo ali pa je skrajni cilj njihovih hrepenenj vendarle status zakotne gubernije v veliki matjuški Rusiji? Vse od navedenega je mogoče, nič ni verjetneje od drugega. Kajti ko bi si drznili dati karte na mizo, bi s tem prav lahko podrli daljnosežnejše, uradno v meglo zavite »državniške načrte« svojega kremeljskega sponzorja. Ta hkrati ne more dovoliti, da bi se na vzhodu Ukrajine nemara razbohotile pristne lastne predstave o prihodnosti, ker bi slednje po nepotrebnem oteževalo krimski podobno »glajhšaltungo«, seveda »po ureditvi razmer«. Še najhuje bi pravzaprav bilo, če bi na površje prišle najpristnejše želje malega človeka v Donbasu, tiste po vnovični vzpostavitvi domnevno idiličnih sovjetskih razmer. Kajti kljub vsem ikonografskim stičnim točkam in geslom Rusija putinovskega kapitalizma z njimi ne bi mogla imeti manj skupnega. Zato je bolje, da ostane vse skrito in zakrito.
Enako velja za Rusiji naklonjene bodoče poslance. Celo ni izključeno, da jih bo največ prav v vrstah privržencev predsednika Porošenka. Nekaj časa bodo že jahali val ukrajinskega porevolucionarnega domoljubja in se pridno udeleževali tekme za evropske milijončke, ki so začeli naposled radodarneje pritekati. A če se bodo razmere le majceno spremenile, se utegne ponoviti eksodus bibličnih razsežnosti. Za izkušene parlamentarne mačke pač ne bo prvi. Tak je bil že množični beg iz komunistične partije takoj po letu 1990, tako je bilo na novo odkrito navdušenje nad ideali oranžne revolucije, taka je bila skesana vrnitev k Janukoviču in Putinu po letu 2010. Majdanski dogodki so znova zahtevali veliko politične modrosti…
Je pa treba priznati, da bodo tokratne parlamentarne volitve Ukrajincem prizanesle vsaj z novimi obrazi. Skoraj vsi, od predsednika Porošenka do že omenjenega Tihipka, so se kalili v časih predsednika Kučme, ko je bil skovan pajdaški kapitalizem ukrajinskega tipa. Če bi bil uspeh Putinovega rožljanja po majdanski revoluciji samo ta, bi šlo že za velik dosežek.