Seveda nihče pri zdravi pameti ne dvomi, da je s poštenostjo slovenskih menedžerjev nekaj hudo narobe, dovolj je pogledati stanje gospodarstva, zasebnega in javnega. A možno je tudi, da jih je med 96 odstotki vprašanih menedžerjev veliko enostavno blebetalo, da jih je, ponosne, da jih je poklicala »ugledna tuja firma«, zaneslo: ja, drugi so nepošteni, vsi drugi so packe, samo jaz ne… Ne da bi se zavedali, da bodo enako odgovarjali tudi ostali in bo končna slika, da ga v državi med njimi tako rekoč ni poštenjaka. In tako so s tem ironičnim »hvalisanjem« prav debelo pljunili v lastno skledo. Kakšen Švicar, ki mu je izjemno veliko do tega, da bi ohranil ne le svojo čisto podobo, ampak tudi podobo okolja, v katerem deluje, si takšnega čveka ne bi niti v sanjah privoščil, ne glede na dejstvo, da je prav Švica s svojim bančništvom temeljna opora svetovnemu koruptivnemu denarju.
A kot rečeno, vse to v ničemer ne zmanjšuje potrebe, da se korupciji takoj stopi na vrat. Uvrstitev na vrh lestvice kliče po hitrih in učinkovitih odgovorih, kako odpraviti pridobljeno negativno podobo in preseči miselni vzorec povprečnega Slovenca, da je mogoče biti v slovenski družbi uspešen le prek vez in poznanstev, za lastni žep in ob brezbrižnosti do poštenja in skupnega dobrega. V tej luči je seveda med najbolj pomembnimi dejavniki delovanje sodstva, zato je zanimiva debata med »starosodci« in »mladosodci« (če si sposodim zgodovinsko analogijo med staro- in mladoslovenci). Skupina Mladi in sodstvo, ki združuje mlajše generacije pravnikov, je namreč znova opozorila na anomalije, ki so in bodo zmanjševale strokovno usposobljenost in etično zrelost naših sodnikov, predvsem pa na neenake možnosti poklicnega razvoja mlajših, če se stvari ne spremenijo. V veliki meri gre za nesprejemljivo razslojevanje na tiste s stalnimi in one z nestalnimi zaposlitvami (ki se pogosto kaže kot medgeneracijski boj, a nikakor ni le to), ki poteka v večini intelektualnih poklicev in ki bistveno zmanjšuje karierne možnosti tistih »zunaj«, s tem pa tudi kakovostno raven celotnih poklicnih področij. Če pomislimo na posledice tega trenda v luči pravne varnosti, pa nas lahko ne le zaskrbi, ampak zmrazi.
Zaradi varčevanja je namreč predvideno zmanjševanje števila sodnikov s sedanjih 978 na okoli 550. Ta načrt se zdi druga skrajnost drastičnega, kar osemnajstodstotnega povečanja števila sodnikov med letoma 2005 in 2007, ko se je začel projekt Lukenda, in smo nenadoma dosegli številko 1095. Ta nenadni porast je sicer deloma zmanjšal sodne zaostanke, a naj bi sodniška mesta omogočil tudi kadrom, ki ob običajni postopni selekciji ne bi bili izbrani, s tem pa se je – paradoksalno – znižala kakovost sodniškega kadra. Hkrati se je seveda ustavil dostop do sodniških mest naslednjim generacijam, drastično so se poslabšale možnosti poklicnega napredovanja strokovnih sodelavcev, mladih pravnikov s pravniškim državnim izpitom, ki z vsemi opravljenimi pogoji in slabimi plačami »čakajo« na prosta sodniška mesta, medtem ko opravljajo najzahtevnejša dela v sodstvu. Znižal je tudi potrebe po sodniških pripravnikih. Slednji so jih dobili najbolj po prstih: prisiljeni so delati zastonj, kot volonterji, saj so se sodišča njihovemu zaposlovanju konec prejšnjega leta odpovedala, čeprav je plačljivo pripravništvo zapisano v zakonu.
Tu se torej začne zgodba o sodniškem cehu. Ne le, da negativnih ocen sodniške službe skorajda ni in torej pretok teče le navzgor in praktično nikoli navzdol, vrhovno sodišče, ki ob zmanjševanju števila sodnikov sicer obljublja povečanje sodnega osebja, bi to osebje zaposlovalo projektno. »Trg« in »fleksibilnost« naj bi torej zavladala tudi v sodstvu, a le na nižjih ravneh, saj se sicer sodniki zavzemajo za ohranitev trajnega sodniškega mandata. Ker je diplomiranih pravnikov z državnim izpitom v preobilju, bodo ti torej prisiljeni sprejeti projektno delo, brez možnosti napredovanja. Kakšna bo strokovnost takšnega občasno, projektno zaposlenega pravnika brez socialne varnosti, očitno ne skrbi nikogar. Ob tem pa so srečneži z redno službo, celo tisti, ki že imajo pogoje za okrožne sodnike, in so torej primerljivi z zdravniki po specializaciji, uvrščeni v 34. plačilni razred (okoli 1600 evrov bruto), kar je v hudem nesorazmerju s sodnikom začetnikom (47. plačilni razred). Sodnikom, ki so pred kratkim svoje plače uspešno ubranili pred instančnim sodiščem, je tako pri plačah podrejenih zavzetost povsem uplahnila. Še več: konec preteklega leta so v sporih proti državi dosegli, da ne bodo delili bremena krize enako kot ostali funkcionarji, in zavrnili znižanje svojih plač za 4 odstotke.
Da je sodnikova kobila bosa, pa kaže podatek, da sodišča nimajo niti poenotene sistemizacije delovnih mest in je razvrščanje strokovnih sodelavcev na različna delovna mesta prepuščeno posameznim sodiščem. In tako strokovni sodelavci opravljajo enako delo na (zgolj) formalno različnih delovnih mestih in so tako tudi različno plačani. Tistim, ki s takim stanjem niso zadovoljni, so predstavniki vrhovnega sodišča predlagali, naj – tožijo!
Tako torej: sodišče, ki naj bi v interesu državljanov skrbelo za pošteno in čim hitrejše reševanje zadev, je nezmožno svoje lastne zaposlitve urediti pravično in po načelu enakega plačila za enako delo, zato bi samo sebe obremenjevalo z lastnimi spori. In ker se v tej shizofreni situaciji gotovo ne bi prav dobro znašlo, bi zadeva romala na ustavno sodišče. Kjer bi sodniki drug drugega podučevali, kako zakon velja za ene in kako za druge – njihove lastne uslužbence. Vse to v imenu ljudstva, ki naj bi mu predano služili.
