Hišica je imela na grbi že dobrih trideset let in je bila potrebna osvežitve, vendar obnove se je novi lastnik veselil. Če delaš zase in za svojo prihodnost, je to čisti užitek, saj z rokami dobesedno postavljaš in oblikuješ lastno prihodnost. Počasi in natančno je začel uresničevati dolgoročni načrt temeljite prenove, le nekaj tednov kasneje pa se je pri vhodnih vratih oglasil zvonec. Pred vrati je stal prijazen neznanec, ki se je najprej opravičil, da novega lastnika moti, nato pa povedal, da je pred leti s svojimi starši in sestro živel v tej hišici in da si je zaželel, če je za novega lastnika to seveda sprejemljivo, da jo še enkrat vidi, da se sprehodi skozi prostore, da si osveži spomine in ponovno vpije atmosfero iz srečnega otroštva in mladosti. Novi lastnik je neznanca takoj prijazno povabil, naj se mirno sprehodi po prostorih in napoji stare spomine s svežimi vtisi, medtem pa je sam pristavil za na kavo. Menda ni trajalo vsega skupaj več kot deset, petnajst minut, preden se je skrivnostni obiskovalec prikazal v kuhinji s toplo nostalgijo na obrazu. Tega izraza na obrazu obiskovalca novi lastnik ne bo pozabil do groba. Obiskovalcu je vljudno povedal, da ravnokar začenja s temeljito prenovo, in rekel, če obstaja kar koli, kar je v hiši pustil, pozabil ali izgubil, naj mu pove, da mu shrani, če slučajno najde. Vendar neznanec se je samo vljudno in nekoliko skrivnostno nasmehnil, nato pa z zamikom odkimal. Bolj jasne, odločne in dokončne potrditve, vsaj po mnenju novega lastnika, da je v hiši ostalo nekaj vrednega, preprosto ne bi mogel dobiti.
Bog ve, kako točno so si sledile faze rekonstrukcije resničnosti novega lastnika, ampak zelo verjetno, kot se to običajno dogaja, se je v naslednjih tednih in mesecih vse večkrat spraševal, kako je mogoče, da ni takrat, ko je pristavljal vodo za kavo, sezul čevljev in neslišno oddrsal za neznanim gostom po hiši, da bi videl, v katere prostore ga je zaneslo in kateri deli prostorov so mu pritegnili največ pozornosti. Kar je zamudil v resničnosti, je poskusil nadoknaditi v sanjah, sanje so se vse pogosteje začele prelivale v budnost, budnost pa je vse bolj jasno in glasno govorila, da naključij ni, da ima vse, kar se človeku zgodi, svojo logično mesto v zgodbi, kar je mogoče dokazati z vzvratno perspektivo, saj so vse stvari za nazaj vedno in dosledno logične. Nad to logično in vnaprej spisano usodo bdi nevidna tehtnica, ki tehta količino dobrega in slabega v človekovih dejanjih, in ker je bil novi lastnik, kot večina nas, prepričan, da se je večino hudega in slabega v življenju že za njim, večino lepega in dobrega pa ga še čaka, ker sicer vse skupaj ne bi imelo popolnoma nobenega smisla, je bil ta skrivnostni obisk, ki, kot rečeno, ni bil naključen, lahko samo in zgolj znak nečesa posebnega, nečesa velikega, nečesa dobrega in lepega, ki ga čaka v bližnji prihodnosti.
Nenadoma je imelo življenje novega lastnika toliko smisla, da je dobesedno pokalo po šivih. Ni bilo sile na zemeljski obli, ki bi ga lahko ustavila na začrtani poti: ker je bil pri bankah zadolžen do maksimalne vsote, si je prvič v življenju izposodil denar po neformalnih poteh. Vrtoglave obresti in nemogoči pogoji od trenutka, ko je skriti zaklad postal dejstvo, preprosto niso bili več pomembni, tako kot tudi ne prenova. Zakaj bi izgubljal čas s tem, če pa bo v trenutku, ko najde zaklad, v poponoma novi, drugačni situaciji. Takoj bo poplačal vse dolgove, tako banki, kot mafiji, najel bo izvajalce, jim predal natančen načrt prenove, sam pa bo za mesec dni odpotoval na Tajsko, Bahame ali Filipine in se vrnil v prenovljeno hišico. Cele dneve je pregledoval hišo, iskal skrite kotičke, nevidne prehode, dvojna tla, zakrite predale, preiskal je vsako špranjo na tleh, vrgel iz hiše ves parket, prekopal vse zidove, sledil zavitim potem vseh inštalacij, in če kje ni bilo upravičenega suma, da bi bilo lahko kaj skrito, je prekopal za vsak primer in mirno vest, da si na koncu ne bi mogel česa očitati. Preden se je zavedel, je samo še iskal, podnevi in ponoči, začel je zamujati v službo, postajal je raztresen, nezbran, začel je zanemarjati dolžnosti in sikati na ljudi. In ko se je zavedel oziroma prebudil v stari, banalni resničnosti, ki jo določajo parametri kreditov, ne pa zakladov, je bilo seveda že prepozno. Bil je tik pred tem, da izgubi službo, z zapadlim obrokom na banki, med trkanjem visokih fantov po vratih, sredi prekopane, razbite, uničene hiše…
Danes v mirni ulici z malimi vrstnimi hišicami le ena izstopa s svojo žalostno podobo: zaraščen vrt, razbita in manjkajoča stekla na oknih, polomljena vrata, smeti in vlaga, ki iz temeljev grabi in počasi drobi zidove, pripovedujejo zgodbo o tem, kako je novi lastnik srečal domnevno skrivnost in jo po pomoti spremenil v edino resničnost. Kje danes živi ta nesrečnik, ki bo do groba delal samo zato, da bo plačeval obresti in glavnico banki, hkrati pa še večkratnik izposojenega denarja na črnem trgu, zaskrbljeni sosedje iz ulice ne znajo natančno povedati.
