Območje današnje Nizozemske je leta 1433 po propadu burgundijske dinastije pripadlo dinastiji Habsburžanov ter pod vodstvom cesarja Charlesa V. postalo del španskega imperija. Absolutizem, izkoriščevalske institucije in nasilni katoliški poskusi zadušitve protestantizma so Nizozemsko privedli do vojne za neodvisnost, ki je trajala med letoma 1546 in 1579, ko je sedem nizozemskih provinc s pogodbo iz Utrechta razglasilo neodvisnost od španskega imperija. Zaradi sprevržene protireformacije so tri četrtine populacije Bruggea in Genta ter polovica Antwerpna in Nieuwpoorta imigrirale v novonastalo Nizozemsko, medtem ko so španske sile okupirale območje, iz katerega je kasneje nastala Belgija. Po vojni za neodvisnost se je Nizozemska ob cvetoči globalni trgovini, hitri gospodarski rasti in znanstvenem napredku povzpela v pomorsko in imperialno velesilo na čelu z Nizozemsko vzhodnoindijsko družbo (Verenigde Oost-Indische Compagnie – VOC), ki je obsegala Južno Afriko, Indonezijo, Šrilanko, Surinam in vzhodno obalo Brazilije. V 18. stoletju je Nizozemska zaradi razširjene konkurence v mednarodni trgovini, visokih plač in prenizkih investicij v industrijsko proizvodnjo doživela ekonomski padec. Po propadu francoskega imperija leta 1813 je bila do tedaj združena Nizozemska leta 1839 po odcepitvi katoliškega južnega dela države razdeljena na Nizozemsko, Belgijo in Luksemburg. Leta 1848 je Nizozemska s prvo ustavo postala parlamentarna demokracija z ustavno monarhijo. Po nevtralnosti v prvi svetovni vojni je Nizozemska v drugi svetovni vojni doživela nemško okupacijo in silovito lakoto, saj so nacistične čete državo izropale vseh zalog pšenice in žita. Po drugi svetovni vojni so Nizozemsko zaznamovali hiter gospodarski napredek, rast državne blaginje in evropske integracije, ki so državi prinesle obdobje razcveta. Danes je Nizozemska v EU steber stabilnosti in zgled trajnostnega ekonomskega razvoja.
Eden izmed temeljnih razlogov za zavidljiv gospodarski razvoj Nizozemske je skrbno, odgovorno in preudarno načrtovanje ekonomske politike. Leta 1945 je nizozemska vlada na pobudo kasnejšega Nobelovega nagrajenca Jana Tinbergena ustanovila inštitut za analizo ekonomske politike (CPB – Centraal Planbureau). Namen inštituta je zagotoviti celostno analizo ukrepov ekonomskih politik in uvedbo smiselnih ekonomskih politik, ki zagotavljajo visoko zaposlenost, gospodarsko rast in nizko inflacijo. V zadnjem času inštitut CPB posveča veliko pozornosti ekonomskim učinkom staranja prebivalstva, socialne varnosti in trga dela, analizi hipotekarnih davčnih olajšav ter fiskalnih politik v luči izrazitih pritiskov na javno zadolževanje. Na Nizozemskem morajo politične stranke svoje volilne programe poslati inštitutu CPB v celosten pregled in analizo. V primeru, da inštitut ugotovi nepravilnosti, površnost in neupoštevanje makroekonomskih projekcij, morajo stranke svoj program ustrezno popraviti. Z enako vnemo CPB z analizo cost benefit analizira tudi predloge delodajalcev, sindikatov in vlade. Zaradi tega na Nizozemskem ne boste našli populističnih interesnih skupin in manipulantskih političnih strank. Obenem v volilnem ciklu CPB javno objavi ekonomske učinke programov političnih strank. Takšen sistem političnim strankam onemogoča zlorabe, preigravanja, natolcevanja, ekonomski populizem in manipulacijo volilnega telesa, saj so vplivi njihovih predlogov na rast, zadolževanje, brezposelnost in fiskalno politiko vidni volilcem.
Slovenski intelektualni prostor zaradi klavrne institucionalne, ideološke, kulturne in politične dediščine bivše države v nasprotju z nizozemskim praktično nikoli ni bil v stiku z resno in rigorozno ekonomsko analizo, zaradi česar pri diskusijah ekonomske politike prevladujejo prazni ideološki argumenti, pomnoženi s političnim spletkarjenjem. Vzdrževanje trajne gospodarske rasti in makroekonomske stabilnosti zahteva zelo sofisticirano znanje ekonometrije oziroma uporabo matematičnih in statističnih modelov v ekonomiji, ki omogoča izračune vplivov posameznih ekonomskih politik na rast, zadolževanje in blaginjo ter s katerimi je Nizozemska vzpostavila zgled javnofinančno in fiskalno odgovorne države. Brez tovrstnega znanja ni mogoče načrtovati makroekonomske stabilnosti, saj so vsakršni empirično neutemeljeni ukrepi politik zgolj hazardersko poigravanje z davkoplačevalskim denarjem, medijsko nastopaštvo in plačevanje rent interesnim skupinam.
