Napovedani protest je morda nekaj takega kot tisti znak, o katerem je govoril Kant, ko je dokazoval zgodovinski napredek: signum remmemorativum, demonstrativum, prognosticon. Ampak tako primerjavo si lahko privoščimo le, če ji damo pravo mero. Tu ne gre ne za revolucijo (Kant je pisal o francoski revoluciji) ne za napredovanje človeštva k boljšemu. Neposredno gledano spomin ne bo prekratek, če bo segel le do nedavnega protestnega gibanja. Kar se demonstrira, je nastajanje novega protestnega gibanja. In kar se napoveduje, je spopad s politiko privatizacijskega ekstremizma. To je veliko. A napovedani protest ni dovolj. In dejansko niti ni vse.
Imamo že peticijo proti privatizaciji: Preprečite razprodajo! Mnenja o tem, kakšno težo pripisati dobrih trinajst tisoč podpisom, se bodo verjetno razhajala, a ne pozabimo, da se je tudi s podobnimi peticijami v Sloveniji v 80. letih delala tako imenovana demokratična revolucija. Protipeticija privatizacijskih fundamentalistov dokazuje, da naše peticije proti razprodaji nacionalnega premoženja ni treba podcenjevati. Ta protipeticija tudi dokazuje, da so privatizacijski fundamentalisti v defenzivi, da izgubljajo iniciativo.
Še pomembneje je, da smo v parlament izvolili stranko, ki nasprotuje privatizaciji. Zdaj ne moremo več reči, da so vsi isti. Zdaj ne moremo več zavračati vse politike. Zdaj lahko izbiramo med politikami in zato tudi moramo izbirati. Prejšnje protestno gibanje je bilo pred parlamentom. Zdaj je protest proti destruktivnemu ekstremizmu zastopan tudi v parlamentu. S tem nočem reči, da sta nastajajoče protestno gibanje proti privatizacijskemu ekstremizmu in Združena levica eno in isto. Nista, kar je dobro, ker boj tako ne poteka le na eni fronti. A zato je za njegov uspeh potrebna koordinacija, vzajemna podpora, nujno je sodelovanje. Združena levica nosi veliko odgovornost, a vsa odgovornost ni njena. Njeno razmišljanje o referendumu priča, da računa na podporo ljudstva. Načelno je to hvalevredno. Privatizacijski ekstremisti ne vidijo v referendumu brez razloga grožnje svojim nakanam. Vendar ni nobenega zagotovila, da bo ljudstvo, če bo dobilo besedo, odločilo v svojem interesu. Zagovorniki privatizacije niso v premoči le, ko gre za nadzor nad mediji in za manipulatorsko oblikovanje javnega mnenja, še vedno imajo tudi ideološko premoč. Zato referendum ne bi smel biti edini adut Združene levice.
Verjamem, da obstaja podlaga za parlamentarno in najverjetneje tudi kazensko preiskavo o tem, kdo je »na evropski ravni« dal »zaveze«, na podlagi katerih zdaj najvišji politiki trdijo, da je privatizacija nujna. Ne obstaja noben javni dokument o tem, da bi kateri koli državni organ o tem formalno odločal. Na podlagi tajnih ali neformalnih odločitev državnih organov, še manj pa na podlagi prekoračitve pooblastil ali zlorabe položaja državnih uslužbencev, je nedopustno izvesti privatizacijske ukrepe v škodo javnega interesa. Združena levica bi morala uporabiti vsa sredstva, ki so ji na voljo kot parlamentarni stranki, da se to zadevo razčisti in sankcionira.
