Vsakoletni IMD-jev indeks globalne konkurenčnosti pritegne veliko pozornosti. Države, ki se redno uvrščajo v vrh globalne konkurenčnosti, kot sta Singapur in ZDA, so pogosto navedene kot zgled institucij in politik, ki bi jim morale slediti druge države. Merjenje konkurenčnosti po metodi, ki jo izvaja inštitut IMD iz Lozane v Švici, je v celotni sporno in ne ustrezna osnovnim kriterijem statistične analize. Indeks konkurenčnosti temelji na 135 objektivnih spremenljivkah ter 118 subjektivnih zaznavanjih politik in institucionalnega okolja na podlagi anketnih raziskav. Vseh 253 kriterijev je razvrščenih v štiri ključne faktorske skupine, in sicer gospodarska uspešnost, učinkovitost javnega sektorja, učinkovitost zasebnega sektorja in razvoj infrastrukture. IMD že v prvem koraku zagreši elementarno napako v statističnih raziskavah, saj izračunava indeks, kjer se mešajo dejavniki uspešnosti (infrastruktura, kakovost vladanja) in ekonomska uspešnost sama. Tako ni mogoče razlikovati med vzroki in vplivi na gospodarsko uspešnost.
Še večjo napako IMD zagreši pri zasnovi raziskave, kjer upošteva subjektivne zaznave institucij in politik v izračunu indeksa konkurenčnosti. Tovrstne ankete v večji meri izpolnjujejo vprašanci, ki niso niti dovolj izobraženi niti dovolj strokovno kompetentni, da bi dovolj poznali posamezno področje. Če podjetnik XY iz Slovenije na podlagi lastnih izkušenj v anketi IMD navede, da je institucionalno okolje v njegovi državi katastrofalno, to odraža nizko samopodobo (v primerjavi z njegovim kolegom v Švici) in zelo pristransko mnenje, ki temelji na subjektivni zaznavi namesto na celoviti ekonomski in institucionalni analizi. Na subjektivno zaznavo institucij v največji meri vplivajo medijske novice, ki nikjer na svetu ne dajejo celostne in nepristranske slike o institucijah. Če je takih negativnih in pesimističnih zaznav veliko, se na makroekonomski ravni to odraža v nizki uvrstitvi države, čeprav so njene institucije in politike lahko v resnici bistveno boljše. Hkrati subjektivni indeksi zaznave institucij in politik pogosto temeljijo na majhnem vzorcu anketirancev, kar pogosto privede do velikanskega razpona ocen, za kar je treba indekse ustrezno prilagoditi s tehtanjem. Vendar IMD se tovrstnih kritičnih metodoloških problemov ne loteva, zato indeks konkurenčnosti ni zaupanja vredno merilo politik, institucij in vladanja.
Podobne napake v merjenju institucij in razvrščanju držav so letna stalnica v poročilu kanadskega instituta Fraser o stanju ekonomske svobode v svetu (Economic Freedom of the World), kjer se je letos Slovenija uvrstila na 105. mesto med 152 državami. Ekonomska svoboda zajema stopnjo, do katere politike in institucije države podpirajo svobodno izbiro, vladavino prava, zaščito lastninskih pravic in omejitev države pri poseganju v življenje posameznika. Že kratek pregled načina merjenja ekonomske svobode pokaže, da je merjenje zelo pristransko, saj za nekatere države (vključno s Slovenijo) Fraserjevi analitiki že več kot 10 let niso posodobili podatkov. Hkrati je večina spremenljivk v indeksu subjektivne narave in bolj kot ne odraža stopnjo samopodobe, osebna mnenja in nizko stopnjo izobrazbe anketirancev namesto rigorozne analize institucij in politik posameznih držav. Tovrstni indeksi denimo jemljejo zaznavo korupcije kot merilo dejanske korupcije v državi, saj naj bi večja zaznava korupcije pomenila tudi večjo razširjenosti korupcije. Vendar je tovrstna logika paradoksalna, saj indeks zaznave korupcije odraža delež anketirancev, ki menijo, da je korupcija problem. Prav visok delež ljudi, ki menijo, da je korupcija problem, je dobro znamenje, saj odraža visoko stopnjo ozaveščenosti o škodljivosti korupcije. Če večina Britancev ne vidi korupcije kot problem, to še zdaleč ne pomeni, da poslovna korupcija v Veliki Britaniji ni prisotna, kar neposredno sklepajo avtorji Fraserjevega indeksa ter IMD-jevega indeksa konkurenčnosti.
V zadnjih dvajsetih letih je svet zajela libertarna politična filozofija, ki poudarja posameznikovo svobodo in vsestransko škodljivost države pri reševanju ekonomskih dilem. Libertarna politična struja med drugim predlaga deregulacijo podjetništva in trga dela kot vsestransko rešitev za višjo gospodarsko rast. Vendar empirične analize kažejo, da lahko tovrstne politike ustvarijo več škode kot koristi. Lee Brandstetter in soavtorji so leta 2013 analizirali učinek odprave vstopnih ovir za zasebna podjetja na Portugalskem in ugotovili, da je odprava vstopnih ovir povzročila poplavo podjetij, ki so jih vodili neizobraženi podjetniki v tehnološko nezahtevnih dejavnostih in ki so izplačevala nizke plače in imela nizko verjetnost preživetja v dveh letih. Rešitev je v rigorozni ekonomski in institucionalni analizi, ki naj jo izvajajo kvalificirani ekonomisti in drugi strokovnjaki namesto medijskih histerikov, političnih plačancev in neizobražencev.
