Ekonomska svoboda je v vsakdanjem življenju mnogo manj znana kot politična in civilna svoboda. Ljudje običajno nimajo težav z razumevanjem politične in civilne svobode, saj večina ljudi razume svobodo združevanja, izražanja in glasovanja. Pri ekonomski svobodi pa stvari niso tako preproste. Tudi zaradi izkušenj s samoupravnim socializmom ekonomsko svobodo razumemo relativno slabo. Ekonomska svoboda pomeni, da so posamezniki svobodni pri oblikovanju odločitev glede uporabe svojega časa in dohodka. Davki tako znižujejo ekonomsko svobodo posameznika, saj ta ne more samostojno razpolagati s svojim dohodkom. Tudi inflacija znižuje svobodo, saj gre za odvzem lastnine s strani neodgovorne države. Posamezniki uživajo višjo stopnjo svobode, kadar je zasebna lastnina zaščitena pred krajo, pri čemer jo posameznik lahko svobodno uporablja, proda ali podari.
Slovenija je na lestvici ekonomske svobode uvrščena na 92. mesto (2011). Na prvih petih mestih so Hongkong, Singapur, Nova Zelandija, Švica in Združeni arabski emirati. Na zadnjih petih mestih so Čad, Zimbabve, Kongo, Mjanmar in Venezuela. Pred Slovenijo so se znašle države, kot so na primer Ruanda, Romunija, Albanija, Bolgarija, Uganda, Makedonija in BiH. Kljub višji stopnji ekonomske svobode bi verjetno le redki izmed nas rajši živeli v omenjenih državah. Ne glede na to je bila večina ljudi neprijetno presenečena nad zadnjo uvrstitvijo Slovenije. Ljudem preprosto ni vseeno, kakšno oceno pripišemo njihovi državi. Preprosto radi imamo, če se Slovenija znajde visoko na kakršnem koli seznamu, pa najsi gre za košarko, lepotno tekmovanje ali ekonomsko svobodo.
Na področju pravnega sistema in lastninskih pravic je Slovenija na lestvici zasedla 51. mesto, na področju monetarne politike in cenovne stabilnosti 75. mesto, na področju mednarodnega trgovanja 60. mesto, na področju regulacije 111. mesto in na področju velikosti države 124. mesto izmed 151 držav. Avtorji poročila zato menijo, da so največji problemi v Sloveniji prevelika vloga države, davčni primež, nefleksibilnost na trgu dela, premočni sindikati in prevelika regulacija. Odprava omenjenih pomanjkljivosti naj bi avtomatično pomenila razvojni napredek Slovenije. Toda zadeve le niso tako preproste.
Načeloma lahko vsak izmed nas razvije svoj način merjenja ekonomske svobode. Merjenje ekonomske svobode je podobno merjenju višine gore s pomočjo ravnila. Vsi se strinjamo, da je gora visoka, prav tako kot se vsi strinjamo, da je ekonomska svoboda pomembna. Problem nastane pri odgovoru na vprašanje, kako visoka je gora oziroma kako visoka je ekonomska svoboda v določeni državi. Povsem razumljivo je, da med različnimi pristopi obstajajo razlike. Poleg tega tam zunaj nimamo gore, ampak imamo opraviti s svobodo kot skupkom abstraktnih idej. Naš problem je v tem, da poskušamo videti tisto, kar bomo merili. Števila, ki jih pripisujemo posameznim državam, zato niso stopnja dejanske ekonomske svobode, ampak zgolj posledica določene definicije slednje. Tako je na primer Slovenija na lestvici alternativnega indeksa ekonomske svobode (Index of Economic Freedom) zasedla 66. mesto med 177 državami (2011). Zaradi tega nasvete avtorjev indeksa ne gre jemati kot suho zlato.
Dosledno upoštevanje indeksa pomeni, da bodo nasveti v vseh državah dokaj podobni (na primer znižanje davkov, manjša javna poraba). Toda ista količina ekonomske svobode lahko pomeni različnim posameznikom različno. Od posameznika je namreč odvisno, ali pomeni zanj 20-odstotna obdavčitev njegovega dohodka večjo ali manjšo kršitev njegove svobode pri razpolaganju z dohodkom. Obenem postaja svoboda posameznika skozi politične dogovore, ki odražajo voljo večine in večjo medsebojno odvisnost, vedno bolj omejena. Zaradi tega bi morala biti država, v kateri je doseženo visoko soglasje glede 15-odstotne obdavčitve dohodka, bistveno višje na lestvici kot država, kjer ni doseženo soglasje niti o minimalnem 5-odstotnem davku na dohodek. Indeksi ekonomske svobode namreč ne upoštevajo različnih družbeno-ekonomskih dejavnikov, ki so pomembni za pravilno razumevanje svobode (na primer vrednote, politično-pravni sistem). Zaradi tega so visoki davki v skandinavskih državah družbeno bolj sprejemljivi kot mnogo nižji davki v Albaniji. V ozadju gre predvsem za vprašanje kakovosti javnih storitev. Omenjenim vidikom avtorji indeksov ne posvečajo pozornosti.
Konec osemdesetih let 20. stoletja je razpad centralnoplanskega sistema tržne sile močno potisnil v ospredje. Globalizacija, zniževanje davkov, deregulacija in privatizacija so postale glavne smernice bodočega razvoja sodobnega sveta. Toda sedanja kriza je pokazala, da trg danes ni več edina igra v mestu. Država je doživela svoj veliki »comeback«. Zaradi njenih intervencij so na primer ZDA zdrsnile s 3. mesta leta 2000 na 17. mesto leta 2011. Gospodarsko-finančna kriza je (do)končno razkrila nesmiselnost neoliberalistične razlage o nasprotju med trgom in državo. Postalo je jasno, kako pomemben je na primer nadzor nad delovanjem finančnega sistema. Temu indeksi ne posvečajo dovolj pozornosti, zato še vedno poudarjajo nepomirljivo nasprotje med trgom in državo.
Zgodovina nas uči, da so bolj svobodne države hitreje napredovale. Države, ki so vztrajno povečevale stopnjo svobode, obenem pa so bile sposobne zadržati tempo sprememb v daljšem časovnem obdobju, so bile najbolj uspešne. Toda obstoječi indeksi ekonomske svobode niso zanesljiv indikator ekonomske svobode. Še manj so zanesljivo orodje za oblikovanje učinkovitih ukrepov ekonomske in razvojne politike.
